Kje naj začnem?

Kje naj začnem? A začnem v prekrasnem mestecu na Primorskem, kjer sem se rodila? A začnem s tem, kje sta se rodila moj oče in moja mama? Naj začnem z opisovanjem države, ki je razpadla, ko sem bila stara osemdvajset let… Ali z opisovanjem Tita? Ali mojih sorodnikov na Jugu države, ki jih nisem videla že od pogreba mojega očeta…

Začela bom z opisovanjem druženja, ki smo jih imeli v našem mestecu, ker to bo knjiga spominov, tistih lepih spominov.

Torej… rojena sem bila v družino mešanih narodnosti, kar je bilo tam zelo pogosto. Vipava je bila namreč mesto, ki je imelo dva vojašnici in, kjer so bili vojaki videni vsepovsod. Bili so del mojega življenja že zaradi tega, ker je bil moj oče častnik in vedno v zvezi z vojsko. Mi smo tudi, kot veliko drugih družin hodili na morje v posebne kraje, rezervirane za vojsko, hodili smučat na Pokljuko, kjer je bila imela smučanje vojska in počeli druge stvari, ki so jih delali samo otroci oficirjev.

Bili smo nekaj posebnega in že v Vipavi sem imela občutek, da smo mi “vojaški” otroci nekakšna posebna kasta. Skoraj vedno je bilo tako, da so otroci bili iz mešanih družin, kar je bilo seveda popolnoma nepomembno za nas otroke. No, postalo je pomembno leta 1991, ko je razpadla Jugoslavija…

Moje otroštvo je bilo prekrasno. Rasla sem v najboljši državi na svetu, pod Titom – predsednikom in nekakšnim Bogom. V cerkev mi otroci oficirjev nismo smeli hoditi, saj so bili vojaki avtomatično komunisti, ki so bili absolutna oblast.

Če zdaj pomislim, ko se približujem svojemu petdesetemu letu, skozi kako velikanske sprememembe smo šli vsi mi, ki smo živeli v socializmu, se samo čudim. Čudim se in čudim. Skozi koliko sprememb sem šla jaz. Skozi koliko šol sem šla, skozi koliko učenj sem šla, skozi koliko programiranj sem šla. Šla sem skozi toliko vsega, da res ne vem, kje sploh začeti. Če samo pomislim na moja razmerja z moškimi, ki so seveda “internacionalna” in zato je o tem težko govoriti, ker je treba seči v drugačna mišljenja… ven iz ozkega slovenstva.

Če pomislim samo v kako rigiden sistem sem se rodila, kjer sem opažala velike razlike med nami, Jugoslovani in Avstrijci, na primer, kamor sem hodila obiskovati svojo teto ali pa Italijani. Ker smo živeli blizu italijanske meje, smo šli večkrat nakupovati obleko in hrano v Gorico v Italijo. Že takrat nisem razumela, zakaj smo mi revnejši, v Italiji pa se je vse bleščalo od bogastva in čudovitih stvari za obleči.

Mi smo bili pa vedno revni in vedno nekako junaški.

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !