Vojska

Vojska je zato, da uri vojake, da streljajo. Zakaj bi vojaki sploh streljali… Ja, v primeru, da nas kdo napade… Kdo nas je napadel. Ja, vojska sama. Moj tata je napadel mene, mojo domovino…

V vojski sem bila od malega. V vojsko sem bila vrojena. Od nekdaj je bila v naši družini prisotna vojska. Moj oče je bil komandat ene vojašnice v našem mestu. Življenje mojega očeta je bilo tako povezano z vojsko, da sem ga enostavno enačila s tem. Dokler nisem začela hoditi v šolo, ga sploh ni bilo doma. Študiral je v Beogradu in v Sarajevu na akademiji, da je imel višji čin in posledično višjo plačo. Prihajal je za praznike in za novo leto, ko je prinašal darila. Prinesel je diaprojektor in nerazumljive filmčke. Dvakrat smo zbobnali vso familijo, zatemnili okna in pogledali tiste filmček… Televizije še ni bilo, televizija je prišla, ko sem hodila že v šolo.Kaj naj še povem na temo vojske… Pri nas doma je bilo kot pri vojakih. Vse na komando. Bogvar, da kdo ni ubogal (to sem bila ponavadi jaz). Sem jih “slišala”. No, nekajkrat sem jih tudi dobila. S pasom. Ampak… tega se ne spomnim. Spomnim se nenehnega prerekanja s tatom. O čem, se ne spomnim točno. Jaz sem bila namreč izredno neproblematičen otrok. Vse sem naredila, kar je bilo treba – da ja ne bi začel kdo namen kričat. Pospravljala sem stanovanje, pazila na svojo mlajšo sestro in kuhala krompir za mamo. Pa vendar je bil oče vedno jezen name, če se spominjam nazaj. Ne vem, zakaj… Najbrž ga je kaj razjezilo, ko je bil na delu…

Kaj sta imela moja starša, tako socialno me v resnici ni nikoli zanimalo. Jaz sem živela v svojem svetu, pri svojih knjigah in bila najbolj srečna, če so me pustili s svojimi, zame dolgočasnimi zgodbami, na miru. Naša hiša je bila polna ljudi, kar sem neznansko sovražila. Imeli smo veliko sorodnikov in veliko prijateljev oz. znancev. Prav gotovo je vsak dan kdo prišel na kavo ali pa smo mi šli kam. Sčasoma sem si priborila pravico, da nisem hodila z njimi. Pogovori moje mame… small talk, ki me še zdaj pusti popolnoma ravnodušno… kdo se je rodil, kdo se je ločil, kaj je naredil ta ali oni… a si predstavljate mene poslušati take pogovore… jaz si ne.

Moj oče je imel bolj moške pogovore, ki so mi bili bolj zanimivi, kot mamini, a te sem težko razumela, ker so bili polni nerazumljivih besed iz vojaškega besednjaka: prekomanda, šaržer, kampanjola, garnizon itd. itd… Veliko ljudi je prihajalo k nam in včasih so se pogovori kar razbesneli… No, v bistvu je bilo vedno enako. Najprej je nekdo prišel in so začeli obujati spomine, obenem pa so gostu ponudili vino ali šnopc, kar je pač kdo pil. Beseda je dala besedo, postajali so vse bolj glasni in ko so začeli peti (vedno en in isti repertoar: “levo desno nigde moga stana” ena ljubezenska, kjer je moja mama povzdignila glas: “Fijaker stari”… itd… itd…).

V bistvu sem imela ta druženja prav rada. Jaz sem si mislila svoje in se zabavala s svojo sestro.

Ko smo se v začetku leta 1977 preselili v Ljubljano, smo se preselili istočasno v iste bloke z istimi ljudmi, le da nismo bili tako na kupu kot prej in nismo dobesedno mogli gledati eden drugemu v krožnik. Potem se je pojavila televizija in telefon in družili smo se bolj poredko. Jaz se s “tastarimi” sploh nisem, ker so starci zame veljali za nekaj retardiranega. Sicer nujno potrebnega in nekaj takega, čemur se v življenju pač ne moreš izogniti. Lahko pa ignoriraš.

Tako, da jaz od takrat naprej nisem več vedela, kaj se na družabnem prizorišču moje familije dogaja. Sicer me to nikoli ni zanimalo. Zdaj pa tega sploh slišala nisem več, ker je bilo stanovanje tako veliko, da si vmes zaprl dvojna vrata in se je veliko manj slišalo kot prej.

Res pa je, da so ljudje nehali peti… Ni bilo več tistih vsakodnevnih pijank, niti vsakomesečnih ne. Morda so se ljudje napili le še za novo leto ali za praznovanje kakšnega dogodka, kot je poroka ali rojstvo… Ni pa bilo tistih veselih druženj, kjer je praznoval cel blok in vsak, ki je prišel “mimo” je dobil kozarec za spit.

Ljudje so se vedno bolj oddaljevali drug od drugega, oz. zapirali v svoja stanovanja. Do leta 1990 smo imeli sicer enega rednega gosta, ki je stanoval nad nami in ki se je rad pogovarjal z mano. Bil je iz obveščevalne službe in je nadziral vse, kar se je pisalo proti Jugoslaviji, enkrat mi je o tem govoril. Z njim sem se skregala…. ko je “vstal” Miloševič… vsi Srbi so bili na začetku zanj.

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !