Se spominjam nekoč… pred dvajsetimi leti ali kdaj, sem sedela s tedanjim fantom nekje v neki cerkvi. Bil je koncert. Sploh ne vem, kje je bilo, najbrž na Cresu. Igrali so neko srednjeveško glasbo… in sem začela kar jokati. Pa ne od žalosti… Bila je taka… angelska glasba… sploh ni bilo petje… kot recimo to. Bili so inštrumenti.
Solze mi stopijo v oči… ko nekomu drugemu stopijo solze v oči. Recimo, ko vidim ljudi pri nastopu moje hčerke… Ampak spet ne moja mama, ki mi gre na živce, ker ona ima stalno solzne oči. Kot pravi Vlado Kreslin: je vesela, ko je žalostna, no saj je vendar Prekmurka… (več …)
