Arhiv za December, 2009

oče

Nedelja, December 6th, 2009

Tako težko je pisati o ljudeh, ki si jih imel najrajši… Mojega očeta kot otrok nisem veliko videla. Bil je oficir, vojak in je bil vso mojo najnežnejšo mladost odsoten. Jaz s tem nisem imela problemov, je imela pa moja mama, ki me je stalno opominjala, da je s tem, da očeta ni doma, nekaj narobe.

Prišel je nekajkrat na leto in prinesel darila zame in za sestro. Potem je spet odšel in ga ni bilo nekaj mesecev. Nazaj v našo družino je prišel, ko sem začela hoditi v šolo. Spremenilo se ni nič, razen, da sta se moja starša stalno kregala. Doma pri nas je bil vedno kreg  Zaradi tega sem zelo trpela. Mislia sem, da moj oče napada mojo mamo, pa je bilo ravno obratno… Vse to sem ugotovila, ko njega ni bilo več in ko sem bila oddaljena od te situacije. Enostavno je zdaj gledati na to, kar se nam je zgodilo v otroštvu. Zdaj razumemo, takrat pa nismo. In enostavno mi je zdaj razumeti moj odnos z očetom. Takrat ga pa nisem.

Ok, bom kar povedala tako kot edino znam… Mojo mamo sem ljubila, očeta pa sovražila. Ali pa je bilo včasih obratno. Jaz sem imela tako čuden odnos do svojih staršev. V glavnem zato, ker so se stalno vtikovali vame in me spraševali, kaj počnem in zakaj to počnem. Zakaj cele dneve čepim doma pri knjigah, zakaj se ne igram zunaj kot vsi “normalni” otroci. pač nisem bila normalen otrok. Zakaj nočem iti z njima na obisk k prijateljem… Nikoli nisem razumela, kako ne razumeta, da mi je bilo najhuje hoditi na obisk k njihovim prijateljem in znancem. Tam smo morali sedeti v kuhinji ali kjerkoli že in poslušati, kaj se odrasli pogovarjajo, obenem pa umirati od dolgčasa. In si misliti… ko bom jaz odrasla, ne bom nikoli dolgočasna kot ljudje, o katerih se pogovarjajo.

Ko sem vstopila v puberteto, sem se začela še jaz kregat, No, moja starša sta razumela, da pač jaz ne bom hodila z njima nikamor, na morje sem nehala hoditi z njimi, ko sem bila stara 15 let, Zelo zgodaj sem bila zelo samostojna. V bistvu sem s svojimi starši živela pod isto streho, a v popolnoma drugih svetovih. Mene je bilo mojega očeta nekako sram. Starejša, kot sem bila, bolj mi je bilo nerodno, da moj oče ne govori dobro slovensko, da dela tak “retardiran” poklic in da ne izgleda “kul”, tako kot bi si želela, da izgleda moj oče. Poniževala sem ga in se grdo obnašala do njega. Do mame tudi. Včeraj sem bila skupaj z mojo starejšo hčerko, ki se je grdo do mene obnašala in sem pomislila… pa saj sem bila jaz ravno taka do mojih staršev…

V osemdesetih letih se je moje grdo obnašanje do očeta stopnjevalo. Začela se je slovenska pomlad… moj oče pa je bil del sistema, ki je bil tog, star in se ni hotel spremeniti za nič na svetu. Oče ni razumel naše potrebe po tem, da bi imel več strankarski sistem, potrebe po demokraciji, potrebe po svobodnem izražanju.

Ko se je pojavil Milošević, sva se večkrat “udarila”. Meni ni bilo težko, saj sem vedela, da imam prav. Rekla sem mu, da bo ta človek prinesel vojno Jugoslaviji.

Pa preskočimo osemdeseta in pridimo v devetdeseta, ko je bila že nova Slovenija, Moj oče tega ni mogel nikoli sprejeti. Pa ne zato, ker bi bil proti samostojni Sloveniji… Hvala bogu, da je bil že v pokoju, ko je nastopila nova država

  • Share/Bookmark