dajana

Opustite vsako upanje: nikoli ne boste mogli “vsega”, kar se vam dogaja, napisati.

Recimo… tisti, ki imamo otroke in pišemo blog, bi seveda radi pisali o njih. Spominjam se, kako smo v naši (razširjeni) družini ob prvem otroku, ki smo ga dobili, slavili vsak njegov obrat. Vsak mesec v njegovem življenju smo slavili, imeli smo praznovanje, malone smo kupovali torto. No, pri drugem otroku smo se že malo ohladili… Pri tretjem pa sploh. Zdaj pa… še dobro, da se spomnimo, kdaj ima sploh kdo rojstni dan!

Internet in mobilni telefoni, moderna tehnologija, ki nas kontrolira na vsakem koraku, nam daje po eni strani občutek, da je vse, kar počnemo pomembno in da je treba vse zapisat, če ne, ne obstajamo. Zaradi tega imamo poplavo novic in informacij, ki so popolnoma prazne in popolnoma brez vrednosti ali pa so že zastarele. Zato časopisi ne morejo tekmovati z internetom, ker so časopisi zastareli že s tem, da izidejo samo enkrat na dan. (več …)

Ena o tem, ko bi rad vse izbrisal ali:  The show must go on.

Blog pišem od 1.5.2006. In ni minil dan, da nisem premišljevala o tem, da bi vse izbrisala. Ni minil dan, da ne bi premišljevala o tem, zakaj sploh to počnem. Zakaj mi je to sploh treba početi… Sploh pa, če pride kak uničujoči komentar. Ali, če se mi zgodi nekaj, česar nočem. Večkrat sem že začela brisati poste… Večkrat sem iskala gumb, kjer piše: “You want to delete this blog?” To piše v adminu na eDnevniku. In spodaj seveda: “Are you sure?” Spominjam se, da sem brisala tretjino postov iz eDnevnika in sem potem njihovega admina prosila, če mi jih najde in reši… Moj prvi prvi blog na Delu-blog sem izbrisala. Pa mi je zdaj žal. Nekaj ljudi, ki pišejo, mi je govorilo, da so izbrisali svoje pesmi,  svoje pisanje, da so jih zažgali. Da jim je zdaj žal… Veliko blogerjev je izbrisalo svoje bloge. Najbrž ima vsak taka obdobja, da se sprašuje… Pa kaj zaboga sploh počnem… Zakaj se sploh to grem? Zakaj moram to pisat? Zato, ker moram z nekom komunicirat. Drugi pač gledajo televizijo. Ali pišejo pri Ireni Sireni že n-ti komentar danes, z drugim imenom, po možnosti se pogovarja s svojo ženo na istem blogu, pa ona sploh ne ve, da je tisti komentar napisal njen mož. Iz računalnika, ki je v istem stanovanju.

Namesto, da bi se pogovarjali med sabo, smo dopustili, da je računalnik sredstvo, ki stoji med nami. In potem se skrivamo, si dajemo gor maske (=menjamo imena, da nas ne bi prepoznali).  OK, imamo pač tak nivo komunikacije – robotski. Kar nekaj govorimo, zato, da dokažemo samemu sebi, da smo še živi. Ali zakaj? (več …)

Napisala bom nekaj o razliki med mejli (zasebno pošto) in med komentarji pod blogi. Takoj, ko sem “prišla” na blog nisem razumela nečesa… Če ti pišeš svoj blog, je ravno tako, kot bi pisal članek za časopis ali pač če bi pisal v dnevnik, ki bi ga skrival pod pouštrom. To je tvoje. To je zasebna lastnina, privatna sfera je. Kako lahko nekateri ljudje, ki preberejo nekaj iz tvojega življenja, rečejo na komentarjih, da oni že vedo, kaj si si ti v resnici mislil in kakšen ti v resnici si?

Zakaj se to dogaja? Zakaj ljudje, ki berejo stvari, ki jih mi napišemo na blog pravijo, da to, kar si napisal ni res, ali da si nor, zato, ker si napisal, to kar si. Zato, ker so tisti ljudje, ki berejo to, kar mi, ki pišemo bloge, naše ogledalo. In… če jaz pišem o tem, da sem kričala na svojega otroka, bo človek, ki je to prebral in ima otroka morda mislil, da jaz prav gotovo vedno kričim na otroka in če kričim na svojega, potem kričim tudi na druge otroke, torej obstaja nevarnost, da bom kdaj kričala tudi na njegovega… (več …)