Dajanini napotki za pisanje bloga (6)

Napisala bom nekaj o razliki med mejli (zasebno pošto) in med komentarji pod blogi. Takoj, ko sem “prišla” na blog nisem razumela nečesa… Če ti pišeš svoj blog, je ravno tako, kot bi pisal članek za časopis ali pač če bi pisal v dnevnik, ki bi ga skrival pod pouštrom. To je tvoje. To je zasebna lastnina, privatna sfera je. Kako lahko nekateri ljudje, ki preberejo nekaj iz tvojega življenja, rečejo na komentarjih, da oni že vedo, kaj si si ti v resnici mislil in kakšen ti v resnici si?

Zakaj se to dogaja? Zakaj ljudje, ki berejo stvari, ki jih mi napišemo na blog pravijo, da to, kar si napisal ni res, ali da si nor, zato, ker si napisal, to kar si. Zato, ker so tisti ljudje, ki berejo to, kar mi, ki pišemo bloge, naše ogledalo. In… če jaz pišem o tem, da sem kričala na svojega otroka, bo človek, ki je to prebral in ima otroka morda mislil, da jaz prav gotovo vedno kričim na otroka in če kričim na svojega, potem kričim tudi na druge otroke, torej obstaja nevarnost, da bom kdaj kričala tudi na njegovega… In bo napisal v komentarju, da sem jaz zmešana ženska, ki kriči na otroke in da moram k psihiatru. No, to, zakaj sem kričala na otroka in koliko časa, ga sploh ne zanima, saj on točno pozna take, ki kričijo na otroke. On jih zelo dobro pozna…

No, zaradi takih stvari sem zbežala iz Blogosa, ker je to zelo klikan portal in ker je vsak, ki sem pisala karkoli o tem, kar bi lahko dali “v njegovo” situacijo, protestiral, saj v njegovi situaciji pa ni tako, kot v moji.

Razumete, kaj hočem povedat? Ljudje se seveda s tem, kar napišemo v blog, poistovetijo. In včasih je situacija, o kateri pišemo, seveda zelo podobna. In zato, ker ima blog po definiciji komentarje, kjer lahko vsakdo nekaj pove o tej situaciji, postane nevzdržno, če ljudje vse naokrog in počez komentirajo.

Ko sem začela jaz pisati blog, enostavno nisem razumela, zakaj so sploh komentarji, če pa ima vsak, ki piše blog svoj mejl. Če mu hočeš že nekaj povedat, potem mu napiši mejl. Ste pomislili kdaj na to? Ste pomislili, kaj bi ljudje pisali, če sploh, če bi bila edina možnost, napisati komentar, poslati tistemu, ki piše, mejl. Potem bi moral odpreti gmail, pa iskati njegov naslov… Komentarji na blogu so veliko bolj pripravni. Še več, če se na blog ni treba prijaviti, potem lahko napišeš po dvajset komentarjev na dan. No pri meni ne, pri meni bi bilo zelo čudno. Pri Ireni Sireni pa ja. Ona ima veliko komentarjev in tam tekmujejo v tem, kakšno neumnost bodo povedali na neumnost, ki jo je objavila…

Kaj je torej razlika med mejlom in komentarjem? Ko sem se jaz začela oglašati po internetu, je bilo to leta 2005, na spletnem Delu in na spletnem Večeru. Takrat sem živela še na Dunaju. Na Večeru je bilo kar nekaj strupenih komentatorjev, ki so “skakali” vame. Potem sem nekomu, ki me je zelo sovražil in mi, kadarkoli sem se pojavila, razlagal, kako neumna sem, rekla, naj mi pošlje mejl. In po mejlu je bil – ne boste verjeli – čisto normalen! )

Zakaj se to dogaja? Ker ljudje na internetu izgubijo distanco. Ker mislijo, posebej tisti, ki so anonimni, da lahko povedo, izpljunejo, vse, kar jim pade na pamet, saj itak ne bo nikoli nihče izvedel, kdo so. Nekaj podobnega se je meni zgodilo na neki žurki. Bila sem stara… kaj jaz vem… okoli 25 let. Bilo je neko “akademsko” okolje, aja, moj sošolec je naredil doktorat in je povabil svoje prijatelje in mene in mojega fanta, da bomo to proslavili. Meni je že na začetku postalo neskončno dolgčas, okoli mene so bili sami zapeti in zakrčeni posamezniki in jaz… nimam pojma, kaj sem delala, morda sem kričala ali kaj. In so se prestrašili, ker sem “dvignila ton”.  In potem sem jim rekla (dobro se spomnim): “Kaj se sekirate, saj me danes zadnjič v življenju vidite.”

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem kaj takega rekla, pred leti sem bila še zelo nesramna. roll Kaj to pomeni, da me zadnjič vidijo v življenju? Kako bi pa to lahko vedela? In tudi če bi me, a je to razlog, da se lahko grdo obnašam? Ali je to, da je nekdo na internetu, na blogih anonimen in lahko piše strahotne reči razlog, da lahko piše žaljivke? Ni. In saj veste – tudi njega boli.

Poznate tiste internetne borbe, ko se najdeta dva anonimna petelina, ki drug drugemu dokazujeta kako nizek IQ imata? No, vsi, ki smo kdaj komentirali po internetu, smo prešli skozi te faze in to videli.

Finta je v tem, da ko si ti enkrat “noter” in si veliko “noter”, začneš te stvari jemati resno. Začneš premišljevati, kaj če bo ta agresivni komentator res naredil to, kar je rekel itd.

Poznam žensko z bloga, ki me še nikoli ni videla in ve vse o meni. Sicer je neškodljiva, a na njenem primeru se jasno vidi, kako nekateri ne ločujejo “realnosti” iz interneta in “realne” realnosti.

Ta ženska je dobila nekje o meni podatek, da sem si jaz (ali pa moj prijatelj) sposodila denar. Pazite: to je lažen podatek! No, nisem povedala, da me ta ženska ne mara, ker sem jaz povedala, kaj ženska, ki jo zagovarja, počne po internetu. Prisežem, da ne bom več o tem, samo povem, zakaj je ta ženska proti meni – ste že pozabili, zakaj so ljudje, ki jim niste nič naredili proti vam? Ker so oni vam nekaj naredili!

V glavnem: ona je nekje zvedela neko informacijo o meni. To je že nekajkrat napisala v posebnem postu (na katerega jaz sploh ne morem komentirat hihi, v naslovu pa je moje ime). Tam je napisala, da kaj se jaz sprenevedam, ker ona ima mejle z dokazi in jih bo objavila na blogu. Mejl z dokazi – je pomenilo – neka laž o meni, z namenom moje diskreditacije.

Skratka… če bi ta ženska hotela z mano imeti resno komunikacijo, bi prav gotovo najprej mene po mejlu (ali telefonu… ali kakorkoli privatno) mene vprašala, če je to res ali ne. Ne, ona napiše direktno na blog. Branit se ne morem, ker mi je onemogočila komentiranje… Torej…

Pa še nekaj moram napisat. Ljudje, ki so veliko na internetu, popolnoma izgubijo distanco za to, kaj je res in kaj ni. In potem najdejo neko stvar, ki se tiče njih in… ponorijo. Pred pol leta je v mojo zasebno pošto vdrla kolegica z bloga, ki je imela moje geslo (no, vedela je, da je moje geslo enako geslu bloga, pojma nimam, kaj ji je bilo, da je šla brat mojo zasebno pošto, OK… se je pač zgodilo). In potem je naletela na moje dopisovanje s prijateljico o njej. Pazite to je bila najina zasebna pošta!!!! No, ni bilo nič posebnega, razen, da se je tičalo njenega dragega, tu pa smo zelooooo občutljivi, kne?

V glavnem ta moja prijateljica je meni v tistem pisanju rekla, da moja situacija še zdaleč ni tako težka kot njena, saj je njen dragi poročen in nič ne zgleda, da se bo ločil. In zaradi tega je ponorela, naju ozmerjala za opravljivki in hinavki in zaradi maščevanja skoraj izbrisala ves blog!

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !