Dajanini napotki za pisanje bloga (7)

Ena o tem, ko bi rad vse izbrisal ali:  The show must go on.

Blog pišem od 1.5.2006. In ni minil dan, da nisem premišljevala o tem, da bi vse izbrisala. Ni minil dan, da ne bi premišljevala o tem, zakaj sploh to počnem. Zakaj mi je to sploh treba početi… Sploh pa, če pride kak uničujoči komentar. Ali, če se mi zgodi nekaj, česar nočem. Večkrat sem že začela brisati poste… Večkrat sem iskala gumb, kjer piše: “You want to delete this blog?” To piše v adminu na eDnevniku. In spodaj seveda: “Are you sure?” Spominjam se, da sem brisala tretjino postov iz eDnevnika in sem potem njihovega admina prosila, če mi jih najde in reši… Moj prvi prvi blog na Delu-blog sem izbrisala. Pa mi je zdaj žal. Nekaj ljudi, ki pišejo, mi je govorilo, da so izbrisali svoje pesmi,  svoje pisanje, da so jih zažgali. Da jim je zdaj žal… Veliko blogerjev je izbrisalo svoje bloge. Najbrž ima vsak taka obdobja, da se sprašuje… Pa kaj zaboga sploh počnem… Zakaj se sploh to grem? Zakaj moram to pisat? Zato, ker moram z nekom komunicirat. Drugi pač gledajo televizijo. Ali pišejo pri Ireni Sireni že n-ti komentar danes, z drugim imenom, po možnosti se pogovarja s svojo ženo na istem blogu, pa ona sploh ne ve, da je tisti komentar napisal njen mož. Iz računalnika, ki je v istem stanovanju.

Namesto, da bi se pogovarjali med sabo, smo dopustili, da je računalnik sredstvo, ki stoji med nami. In potem se skrivamo, si dajemo gor maske (=menjamo imena, da nas ne bi prepoznali).  OK, imamo pač tak nivo komunikacije – robotski. Kar nekaj govorimo, zato, da dokažemo samemu sebi, da smo še živi. Ali zakaj?

Izbrisanje bloga lahko primerjamo s samomorom. Lahko se sicer ubiješ, seveda… A vedno prideš nazaj! Ne moreš pobegniti! Nikamor ne moreš pobegniti pred sabo! Vedno prideš nazaj.

Pa ne, da bi bila zato, da bi človek vedno moral pisati blog. In da tisti, ki je enkrat začel pisat blog, ne more nehat… Jaz sem bila lani dva meseca in pol brez interneta. Interneta in “klape” sploh nisem pogrešala. V bistvu tega ne pogrešam nikoli, saj imam veliko stvari za početi v življenju. Res ni vse, kar počnem samo to, da sedim pred ekranom in noter pišem. roll

Tisti, ki si je kdaj pridobil klapo z interneta, se ne more nehati z njo družiti in pride vsak večer pogledat, če so še živi in kaj bodo povedali. To je v sami naravi človeka. Človek je toliko živ, kolikor komunicira z drugimi. Človek ne more obstajati samo sam zase. Lahko, a vedno pride nazaj. Človek ne more sam sebe zmanjšati. Preveč vemo, da bi šli nazaj. Ne moremo nazaj. Ne moremo se izničiti.

Zato vesolje ekspandira, zato smo večni. Zato ne bomo nikoli popolni, zato ne moremo nikoli narediti do konca. Nikoli ne bomo naredili do konca. Nikoli ne bom napisala nadaljevanke do konca, vedno bom lahko dodala še eno. A ni to prekletstvo? Zato se vedno vprašamo, ko je konec filma… kako pa se nadaljuje? Zato… vedno dobimo slab občutek, če blog na internetu “stoji” in če ni nadaljevanja ali, če je ena in ista slika že dva meseca “gor”. Na začetku je super. En teden je kul. Potem pa postane mučno in je ne moreš gledati več. Potem pa je sploh ne opaziš več. Dokler ne dajo novo sliko in si oddahneš. In potem postane spet mučno, ker “stoji”.

Vedno gre razvoj naprej, delčki se vedno premikajo, vedno gredo ven in noter, kot dihanje, vedno je gibanje, vedno drugače, vedno spreminjanje… in ko vse skupaj “stoji” se počutimo slabo.

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !