Dajanini napotki za pisanje bloga (8)

Opustite vsako upanje: nikoli ne boste mogli “vsega”, kar se vam dogaja, napisati.

Recimo… tisti, ki imamo otroke in pišemo blog, bi seveda radi pisali o njih. Spominjam se, kako smo v naši (razširjeni) družini ob prvem otroku, ki smo ga dobili, slavili vsak njegov obrat. Vsak mesec v njegovem življenju smo slavili, imeli smo praznovanje, malone smo kupovali torto. roll No, pri drugem otroku smo se že malo ohladili… Pri tretjem pa sploh. Zdaj pa… še dobro, da se spomnimo, kdaj ima sploh kdo rojstni dan!

Internet in mobilni telefoni, moderna tehnologija, ki nas kontrolira na vsakem koraku, nam daje po eni strani občutek, da je vse, kar počnemo pomembno in da je treba vse zapisat, če ne, ne obstajamo. ) Zaradi tega imamo poplavo novic in informacij, ki so popolnoma prazne in popolnoma brez vrednosti ali pa so že zastarele. Zato časopisi ne morejo tekmovati z internetom, ker so časopisi zastareli že s tem, da izidejo samo enkrat na dan. Dajana pa v svojem najboljšem elementu objavlja deset postov na dan. Kdo bo tekmoval z mano? In Dajana ima še 16 drugih blogerjev gor. )

Ta velikanska količina informacij, ki jih od vsepovsod dobivamo… imamo občutek, da jih moramo prebrati, če ne, ne bomo “na tekočem”. Kaj pa mene zanima, če ima nek zvezdnik na drugi strani sveta probleme v zakonu, saj jih imam sama! Kaj pa mene zanima, če ima neka zvezdnica v Sloveniji novo frizuro.  Ali sosed v bloku…

Se spomnim, kakšno razburjenje je bilo, ko so prišli k nam resničnostni šovi. Ki so itak zrežirani. Si morete misliti, tudi resničnostni šovi, kjer snemajo s kamero 24 ur na dan, tudi oni težko sestavijo skupaj eno oddajo na dan, ki je dolga vsaj eno uro (ne vem, koliko, ker nikoli nisem tega gledala, ampak, se mi zdi, da to kažejo po uro na dan). Torej lahko tudi jaz napišem vsaj en post na dan, ker meni čez dan res dogaja.

No, meni ne dogaja čisto in popolnoma nič posebnega, samo napisat pač znam o tem. Oziroma moram, ker je to pač moja potreba. Ne znam drugače tega razložiti. Nekako imam občutek, da če ne pišem, me ni. In moram napisati, moram dati ven iz sebe. In napisati moram na internet. Lani sem bila brez interneta in sem pisala v word, pa sem nehala pisat. Ni bilo tistega “kicka”, ki ti ga da internet, ko vržeš nekaj ven iz sebe, direktno v oči – v dušo drugega človeka.

Če pomislim samo, da pišem že štiri leta blog in še vedno niti slučajno nisem napisala vsaj malo o tem, kar sem res hotela napisat. roll Recimo o svoji najstarejši hčerki. Kaj vse se nam je zgodilo že na Dunaju, preden smo sploh prišli v Ljubljano. OK, to bo moja naslednja nadaljevanka. Ali pa bom to pisala v wordu… ker so pač otroci…

In kaj vse bi lahko pisala o sebi. O mojih zakonih. Pa o mojih sošolcih. Pa o mojih sorodnikih. Včasih me res panika, ker ne morem popisati vsega, kar bi rada. Po drugi strani pa bi vse kar izbrisala… Ker je treba najti mejo, da pišeš tako, da nikogar ne prizadeneš in moraš pisati tako, da se nihče ne prepozna in obenem tako, da daješ ljudem med vrsticami sporočilo: ” Ja, točno na to sem mislila, a si boš zapomnil-a že enkrat?”

Potem pa sem se včeraj spomnila enega nasveta, ki ga je dal en psihoterapevt – mislim da nekemu vojaku iz prve svetovne vojne – dobila sem ga po mejlu pred enim letom. Rekel je: eno po eno. Eno stvar za drugo stvarjo. In tako jaz pišem zgodbe in vsaka zgodba ima nekako stran formata A4 in potem jo zaključim. Ko pa pišem knjigo, se dogaja zgodba iz strani v stran in potem grem popravljat in vse zamešam in mi ni več všeč in izgubim potrpljenje in željo po pisanju.

Zato je blog fajn pisat, ker je vsak dan popolnoma nova zgodba. Sicer povezana s tisto od prej, ampak popolnoma nova zgodba. V današnjem zdaj.


  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !