dajana

Ločila sva se 1.septembra 1998, pol leta po tem ko je umrl tata. Torej… mu je bila ta sramota prihranjena. Torej… malo že vem, zakaj se toliko časa nisem hotela ločiti…. Bila sva poročena manj kot štiri leta, pet let pa je bilo zahtevano po takratnih zakonih v Avstriji, da sem lahko imela legalno delo. Tega nisem vedela, ker se nisem pozanimala. Zakaj se nisem pozanimala? Ker sploh nisem mogla verjeti, da se bom res ločila in da  ne bo hotel biti še naprej poročen z mano. Ločitev sama je potekala mogoče 15 minut in zanjo je bilo treba plačati 1000 šilingov. Pa še za kazen za termin v januarju, na katerega jaz nisem hotel priti (bila sem v Ljubljani ob umirajočem očetu).

Otroku, ki je bil ob ločitvi star tri leta in pol nisva nič povedala. Vedela je samo omica. Moji mami sem povedala in sestri… ampak se ne spomnim kako. Moja družina je bila v globoki žalosti in pretresu zaradi smrti našega tate, tako, da smo bili nekaj časa v šoku…

Ko sem naprej iskala službo na Dunaju in morala prinesti papirje za delo, so odkrili, da po njihovih zakonih ne morem tam legalno delati, ker sem ločena od avstrijskega državljana, s katerim bi morala biti poročena pet let. Kljub temu sem še naprej delala in upala, da ne bo nihče preverjal, če sem ločena… Življenje je šlo naprej ravno tako, kot takrat, ko sem bila poročena. Le da sem bila jaz svobodna!

Kar naenkrat sem izpustila vse breme. Kar naenkrat sem ugotovila, da živim še naprej, karkoli se mi je pač zgodilo. Kar naenkrat sem ugotovila, da nisem še stara 38 let, ko je moja mama izgubila menstruacijo in sem jaz mislila, da jo bom tudi, zato moram hitro najti drugega moža, da bom imela otroke, preden bo prepozno.  Moje osemintrideseto leto se mi je zdelo moj zadnji cilj, moje zadnje upanje, če ne bom do takrat, ne bom nikoli,

Spet sem naredila podobno napako. Situacija se je ponovila. Čez dve leti in pol sem se spet poročila in bila sem noseča z drugim otrokom. Bila sem stara 38 let…

Spet nisem nič vedela o človeku, s katerim se poročam. Le to, da sem mu všeč… Ker sem vedela, da je moškega enostavno ujeti, sem se grdo obnašala do njega in ga poniževala. Zdaj, ko to pišem, mi je zelo nerodno, a nekaj mi pravi, da moram to napisat…

Kakorkoli… jaz sem se septembra 1998 ločila in končno zadihala. Lepo sem se imela s svojo punčko, ona je hodila v vrtec, jaz v službo in popoldan v Center. Omica jo je čuvala. Vse je bilo točno tako kot prej. Jaz sem prenehala upati, da se bo moj bivši mož premislil in se spet poročil z mano. Sploh sem pozabila nanj, kot da ne obstaja… Če sem ga kdaj videla v Centru, sem se začudila… uf… tega človeka pa od nekod poznam…

Popolnoma sem se posvetila svoji punčki, moji službi, fitnesu, Centru in imela sem se fajn. S hčerko sem preživljala vse proste ure. Peljala sem jo na balet v bližini in s petimi leti je začela hoditi na konzervatorij za balet. Vozila sem jo na snemanje reklam. Vsako prosto uro sva preživeli v parku ali nekje, kjer je kaj dogajalo za otroke.

Moja hči je večkrat rekla, da bi rada imela bratca ali sestrico. Seveda si jaz nisem želela drugega, kot imeti moža in še več otrok z njim. A bilo mi je zoprno zaradi moje hčerke. Hotela sem, da je moški najprej njej všeč. Ko sem spoznala Reneja v Centru, sem hčerko, ki je bila z mano vprašala, če ji je všeč. Rekla je, da ji je. In to je bilo to. Zelena luč…