Med

Zjutraj je v naši hiši … vrvež. Ja, vrvež. Saj veste… Tisti, ki imajo otroke vedo, kako je zjutraj težko zbuditi otroka, da gre v vrtec ali šolo, saj se še odrasli ne zbudimo tako enostavno. No, ker sem ponavadi do dveh  zjutraj pokonci, mi gre zjutraj še težje, a nekako sem se privadila. In privaditi se moraš na vse tiste nenadejane klice ponoči: “Mami, žejen. Mami, zebe… Mami, vroče…” Ali pa ni nobenih klicev in greš seveda gledati ponoči, kako spijo. To noč je bil ob enih zjutraj Tamauček popolnoma odkrit. Tamaučica je bila pokrita, a kot ponavadi, je imela kovter obrnjen narobe, Ize pa se v “prvem nadstropju” ni videlo dobro v rahlem soju luči, ki prihaja od zunaj in obdano s “spalnimi” igračami (kot se je izrazil Tamauček).

Ampak, sem videla, da je pokrita in… sem zadovoljna. ;) Poslušala sem, če vsi dihajo normalno – vsi trije so imeli probleme s kašljanjem in prehladom in imajo jih vedno septembra, na začetku šole, po novem letu (ko “vsi” blogerji pišejo o tem in res jim verjamem)… in takrat, ko so valovi bolezni… ko reče zdravnica ali moja sestra ali moja mama: V zraku je en virus, pol Ljubljane je bolano.

No, ampak zjutraj je treba vstati. O tem, kako izgleda v naši hiši jutro, sem povedala tu v Povprečnem jutru mame s tremi otroci:

Ravno dajem desno nogo na posteljo, ko zaslišim, da se je prebudila najstarejša in se spomnim, da je minilo pet minut in da za čaj ni dobro, če je vrečka noter pol ure, torej je zame bolje, da vstanem, čeprav si strašno želim še malo poležati in grrrr… grem v kuhinjo, dam vrečko ven iz čaja (stisnem jo z dvema žličkama, ki nista nikoli čisti in na razpolago, torej vzamem vilici), se vmes spomnim, da je ura pol sedmih in da bi M. moral že vstati in torej jaz itak ne bom več šla nazaj spat. Se bo treba pač s tem sprijazniti. Pa pristavim še vodo za kavo zame in za M.-ja. Potem grem v otroško sobo in preverim situacijo. Iza je zlezla iz zgornjega nadstropja, kjer ima posteljo in se razgleduje po sobi, naročim ji, naj pride v kuhinjo piti čaj.

Jutro izgleda vedno podobno ali z rahlimi variantami na temo. Razlika je samo v tem ali Iza vstane že pred sedmo uro. In za tiste, ki imate otroke…

No, saj ste se že naučili ali pa se boste še morali naučiti. Pripravite si vse, kar otrok potrebuje že zvečer! Zjutraj tega, kar ste mu hoteli obleči, ne boste našli ali pa boste našli napačno stvar. Da ne govorim o rokavicah, kapah, šalih… Tamauček je imel predvčerajšnjim, ko je prešel iz vrtca obuta dva različna čevlja! Kako vedno v vrtcu iščemo copate ali kapo ali karkoli pač otrok potrebuje, saj je tam tudi vedno gneča, saj se tam vedno vsem mudi in otrok ne pospravi vedno v svoj predal, kar mora pospraviti in ker starši pač ne vedo vedno, kje bi morali kaj iskati. No, ja… nič posebnega.

Reda se pač moramo vsi učiti in privaditi.

No, in potem se začnejo otroci zbujati in zbujajo se vsak na svoj način. Iza pride vedno skrmevženega obraza ali obraza, ki nič ne pove ali obraza, ki govori: ne drzni me kaj vprašati ali… lase pa ima take, kot bi se ji vanje zaletel kakšen ptič (in nikoli ne morem verjeti, kako si naredi iz svojega grma v kopalnici prečudovito frizuro!!!). In ko se Tamauček zbudi, se ne more izkopati iz embrionalnega položaja in pri njem ne smeš prižgati luči, ker ga pečejo oči. Potem leži tam kot polhek in piska in čivka in brni od ugodja kot mucek in ti si želiš, da bi ta jutra lahko večno trajala in da ne bi bilo treba takšnim otročkom vstati. Ampak… če zahtevaš, da naprej spijo (to se mi je nekajkrat zgodilo), narediš napako! Spal ne bo naprej, navajen je zjutraj vstat in iti med svoje prijatelje v vrtec, kjer se ima tako lepo… Včeraj se je že cel dan veselil, da bo nesel v petek v vrtec (petek je dan za igrače) kitaro. No, saj veste, kakšne so tiste plastične kitare, ki stanejo pol evra in jo enkrat pritisneš in že spusti tako nemogoče tone in tako naglas, ugasniti pa je ne moreš. Zato sem mu rekla, da mu bom to kitaro vzela in za zamenjavo bo lahko igral na “pravi” klavir. No, potem pa me je prosil, če mu dam kitaro za v petek za v vrtec. In sem mu odgovorila: “Ja, če ti pustita tovarišici, potem v redu.” Spominjam se, kako so na enem roditeljskem sestanku v vrtcu razlagali… pa mislim, da je bilo to že v Ljubljani ali… ne bilo je na koncu na Dunaju. Da je en otrok dobil take copate, ki so ob vsakem koraku zacvilile. Vzgojiteljica je prosila, naj ne dajemo otrokom za v vrtec takih igrač in take obutve. Tukaj pa ni še nihče zaradi tega protestiral. No, bom videla, kaj bo rekel, ko bo prinesel tisto kitaro nazaj. Vsekakor bo šla takoj nazaj v bunker…

Tamaučica pa… postane zelo hitro zvečer utrujena, ker je strašno živahen otrok. Zvečer, že okoli sedmih postane utrujena in zaspana, a seveda ne sme preskočiti pravljice za lahko noč. Potem pa hitro zaspi in ni tako kot Tamauček, ki se še obrača in obrača in kliče iz postelje še uro po tem, ko smo ugasnili luč in se izmišljuje, zjutraj pa tako težko vstane… Zjutraj pride Tamaučica vsa zaspana k meni ali pa grem jaz v njeno posteljo in jo kar tam oblečem… no, čez nekaj časa se bo morala oblačiti že sama, saj vendar hodi že v šolo.

A če ji rečem, naj se obleče, kar pozabi, kar mora narediti, ker mora vse povedati… kaj je ponoči sanjala, pa kaj so delali v šoli ane, morali smo igrati na temo domišljija, ane, jaz pa Tina, pa Mina sva se delali kot da sva plesalki, ane, ampak bilo mi je tako sram, ane… Zakaj ti je bilo nerodno, ker si morala plesati pred sošolci? Daj no, saj lepo plešeš… jo, potolažim… Ona, pa … kaj že moram narediti… a ja obleči se…

Torej vzameš oblačila in oblečeš otroka, ne čakaš, da bo povedala do konca, ker ni nikoli konca… Pouk pa se začne ob osmih in ne maraš, da bi prišli po zvonenju v šolo.

No, naloga vstani in obleci se, je končana. In kaj je zdaj na vrsti? Čaj z medom. Obvezna pijača v teh dneh, ko so ljudje prehlajeni, je zunaj mraz… Predvsem poskrbite, da boste imeli nekaj vrst čaja. Tudi pomarančnega in malininega čaja se otroci naveličajo. Predvsem pa med. Med je, kot veste čudežno zdravilo, ki ozdravi “vse” bolezni in ga imajo otroci v glavnem radi. No, vsaj tisti, ki smo morali celo otroštvo piti nekaj tako ogabnega, kot je bilo žajbljevo mleko.

Moja mama… je prava umetnica. Na veliko področjih. Otrok zakašlja. In ona že skoči: “Aha. Kaj to pomeni?” Kaj… zakašljala sem. Zakašljam še enkrat, ona že leti delat žajbljevo mleko… Bljak. Mislim, da delam veliko krivico žalblju, a vonja po žajblju ravno zaradi tega mleka ne prenašam. Mislim, da sem ga spila na hektolitre. Pa to ni bilo tako, kot jaz zdaj teroriziram otroke (no, samo Tamaučico, saj Tamaučica ne pije tega čaja hitro, spije samo kakšen požirek, zunaj pa mraz, pa bacili pa… ) s čajem z medom??? Uf, imam slabo vest. A moja mama je specialist tudi za druga “naravna zdravila”. Če ste prehlajeni in bi radi hitro ozdraveli, potem vzemite dva stroka česna, ju sesekljajte in dajte v šalčko, to zamešajte z žlico medu, zraven nakapajte limoninega soka, kolikor ga lahko iztisnete in še… hren. Najbolj ostrega, kar se ga da dobiti. Naribajte in ga dajte v šalčko. Potem zmešajte in dajte v usta. Takoj pogoltnite. Prav gotovo ne boste več prehlajeni. Če pa še to ne deluje, potem si skuhajte rakijo. Šumadijski čaj ali kako temu reče. Pismo… to pa je dobra zadeva. Dobro diši in še bolje zadene. Res. In potem odzdravite.

No, kakorkoli… Čaj z medom. Ja, umetnost zjutraj v taki gužvi je… dati otrokom pravšnjo količino čaja, paziti da ni prevroč in seveda… med. Za čaj smo si že nabavili kaffemaschine, ki naredi čaj sama od sebe in ti ni treba čakati, da bo kaj zavrelo, šlo čez ali karkoli, zjutraj pač ni časa in mora biti vse… na minuto tempirano in po vojaško. Ampak med… Otrok ga dobi tudi izven čaja, če kaj zakašlja in tudi čez dan, kadarkoli… Vzamem veliko žlico, jo potopim v hitro tekočo snov in otroku rečem: “Odpri usta” in jih odpre, in da žlico s sladko snovjo v usta, a mala kapljica ali lužica medu že teče po bradi dol in če imam “srečo” se zalepi za njegovo majico in pade na tla in stopiš gor (začutiš na copatu) in raznešeš med povsod po stanovanju in potem se poslavljamo na vratih (vedno si z otroci mahamo na stopnicah), dokler mi ne izginejo izpred oči ali pa jih gledam iz okna, kako sedijo v avtu ali Izo in Tamaučico vidim v hiši nasproti v odsevu okna… še takrat, ko jih drugače ne bi mogla videti… No, ko otroci gredo, potem pa sledi generalno čiščenje. Med na vseh podlogah na mizi. Med na pipi (ki je dragemu še ni uspelo zamenjati in vedno pade dol in to ravno, ko izbruhne najbolj vroča voda iz pipe). Med na tleh. Zasledovati moraš tudi stopinje. Joj, če pade na tepih… kdo bo to čistil… Med... Potem premišljuješ, da moraš jutranjo tehniko vstajanja in prehranjevanja oz. pitja čaja nekako olajšati in kupiš med, ki se ga iztisne in ne packa. A treba je hoditi v Hofer po njega…

***********

napisano 11.01.08


  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !