Kako lahko kontroliram svojo hčer na Facebooku?

Najprej naj vam izbijem iz glave misel, da se da kogarkoli kakorkoli nadzirati ali kontrolirati. Pozabite! Ja, na Facebooku je strašno veliko nevarnosti, otroci oz. najstniki so sovražni eden do drugega. Ravno tako kot odrasli. Je kdo kdaj bral napade name… včeraj sem našla en komentar od ene ženske, ki me je napadala pred tremi leti,  da najedam kot kislina… hahahahaha

No, pa bom zdaj napisala, kako sem se včeraj pogovarjala z mojo Taveliko v zvezi s FB-jem. Najprej naj povem, da imamo doma samo en računalnik, ki si ga delim z njo in s tamalima dvema.

V bistvu tako lahko kontroliram, kaj počne!!!! Ne, da kontroliram, kaj počne, temveč, da ne more ure in ure viset gor! Če bi imela svoj računalnik, bi gotovo visela gor cel dan, tako kot je visela v prejšnjem stanovanju, kjer je imela svoj računalnik in je lahko zaprla vrata in bila ure in ure noter in sploh nismo imeli nobene komunikacije med sabo.

Tamaučka je pa sploh težko zvleči stran iz igric, on se kar prilepi na zaslon. In če mu človek ne bi težil, bi bil po moje prilepljen tudi 24 ur. Njega je treba prav odlepiti stran! V bistvu sem res hvaležna, da imamo vsi samo en računalnik.

Ena ura na dan za otroka oz. najstnika na računalniku se mi zdi popolnoma dovolj.

No, pride včeraj zvečer moja Tavelika, jaz ravno berem s Tamaučkom njegovo prvo knjigo. Se pravi Tamauček ravno bere svojo prvo knjigo v življenju, ki jo ima za domače branje – naslov – Anica in Jakob. Neznansko se zabavava. In Desa Muck je napisala fantastično knjigo za te otroke, ki se učijo brati – hej, sploh se ne spomnim, kako sta brali njegovi sestri…, v glavnem onidve sta se kar brali… skočili v vodo in brali… Tamauček pa je… bolj počasen… a zato imam vsaj občutek, da se nekaj mora naučiti.

Skratka… pride Tavelika v sobo…

In reče: “Mami, grem lahko na računalnik!” Računalnik je izklopljen in počiva. Drži prste narazen…

Tamauček reče: “Si si nalakirala nohte?”

In ona: “To je zato, da mi ne bo treba jutr zjutri…

Tamaučica se rihta za šolo, išče neke škarje v sobi poleg, ura je pol desetih zvečer (pol desetih zvečer!!!!).

In potem jaz: “Sem že mislnla, da danes ne bo nič…”

In midva s Tamaučkom bereva naprej in gledava, katere besede ne razume in jih dajeva v stavke… Recimo “prej ali slej”, “slovesno”, “pobotati se”, “vendar”.  Delam stavke z resničnimi primeri. Kot na primer: “Vedela sem, da bo Jakob prej ali slej začel skakat od veselja.”

Tamauček se smeje in se hihita: “Tako kot jaz, tako kot jaz. ”

Tavelika prižge računalnik. Računalnik rabi pol leta, da se aktivira in odpre (joj, meni se vedno lasje pokonci postavijo – ko bom velika, si bom kupila tistega na raketni pogon, ki ga je imel moj bivši al kdo… prižgeš računalnik in se takoj prižge… ne pa, da čakaš in čakaš…).

V glavnem, midva bereva, Tavelika posluša, ker itak nima drugega dela, ker čaka, stiska zobe od živčnosti, ker še ni odprl, gleda v zrak…

In potem se ji končno prižge. Vtipka svoje geslo za Facebook in reče:

“A veš, tista Alja, ki sem jo vzela zadnjič za frendico, je napisala nazaj… (blablabla).”

In jaz: “Aha. Pozdravi jo. A se spomniš, kako smo se igrali, ko si bila ti majhna. Vau, zdaj pa že najbrž študira. Kolk je že stara… Saj je imela lani maturo. Vpraši jo, kaj študira. ”

In ona: “Poglej, kakšna je, lih taka kot je bila.” (pokaže njene slike)

Jaz: “Ja, ista je, sam, da ima zizike.”

In ona: “Majhne”.

In jaz si samo mislim, a ne rečem na glas – to je rekla samo zato, ker je zakompleksana, ker ima velike, tako kot sem bila jaz. Držim jezik za zobmi.

In pol rečem: “Kaj, če bi pogledala še za tisto tvojo prijateljico Jessico, pa Nadio, s katero si se igrala še v prvem stanovanju… vau, ne morem se spomnit, kako so se pisale…, moram vedeti priimek. Pa… Metko – od naše prijateljice Mojce.”

In ona – tipkatipkatipka.

In jaz: “Kolk pa imaš sploh frendov na fejsbuku?”

In ona… pove neko številko… šestooseminsedemdeset… ali nekaj takega.

In jaz: “Aha, in kolk od teh jih sploh poznaš?”

In ona: “Sto. No, z okoli stotimi se pogovarjam vsak dan.”

In jaz: “Kako se pa pogovarjaš?”

In ona: “Ja tko, sej vidš. Dej mami, nehi, ker bom popizdila!”

In jaz…:”Kaj si rekla????? Opravič se takoj.”

In ona: “Sorči.”

In jaz… pogledam Tamaučka, češ… kaj naj s to tvojo taveliko sestro, taka pač je.

In potem midva bereva naprej in narediva kvoto za danes, je ura že deset (deset!!!), greva v njuno sobo, pogledam, če sta zrihtala sobo in obleko za jutri.

Taveliki ene dvakrat rečem, naj pohiti, ker bi rada šla v mojo sobo in bila sama. Tavelika tipka sto na uro: tipktipktipktipk. Prosim vas, od kje zaboga se je naučila tako hitro tipkat? :roll:

In potem poljubim tamala dva otroka za lahko noč. Tavelika gre v dnevno sobo, kjer gleda Stefana Raaba (sem ga gledala pred petimi leti vsak večer) in ji zabičam, da me ne bi slučajno zbudila, ko pride nazaj… naj hodi po trepalnicah. In da ne sme odpirat vode v kuhinji, ker že spet namaka cev. In… lahko noč.

In grem v svojo sobo. Računalnik prižgan. In pogledam, če je pri meni slučajno kaj novega. In najdem mejl od mojega bivšega moža Nemca. Mejl od mojega moža Nemca!!!!! Prvi mejl, sem trikrat pogledala, če je to res njegovo ime. No, on je bil popolnoma računalniško nepismen in očitno mu je nekdo pokazal, kako se pošlje mejl… hihihi, me je skoraj kap.

  • Share/Bookmark

Tags: ,

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !