Hoja v šolo v Ljubljani in na Dunaju / primerjava

Prebirala sem intervju z Marto Zabret in se spominjala, kako je bilo, ko je moja Tavelika hodila na Dunaju v šolo. Tam je začela hoditi v šolo leta 2001 in je zamenjala tri šole. Prvi razred je naredila v šestem becirku, potem pa mo se preselili v drugi becirk, kamor je hodila tri leta v šolo. Septembra 2005 je začela hoditi v nižjo gimnazijo. Zadnje šolsko leto je naredila leta 2005/6. Potem smo se preselili v Ljubljano, kjer je bila prvič v šoli v šolskem letu 2006/7. Zdaj je v srednji šoli. Torej je zamenjala v devetih letih pet šol v dveh državah. :)

Prva stvar, ki jo pogrešam, kar sem imela na Dunaju in tukaj ne (((( razen seveda učinkovitega prevoznega sredstva :cry: )))))  je, da so starši lahko na Dunaju prišli samo do vhodnih vrat šole, kjer so “oddali” otroka. Starši so imeli vhod v šolo prepovedan, razen seveda, če so imeli dogovorjen termin pri učitelju, ravnatelju, na prvi in na zadnji dan šole. itd.

Druga stvar: govorilne ure. Zelo jih sovražim. Zdijo se mi škoda časa. :evil: In na Dunaju nisem šla zaradi moje Tavelike niti enkrat na govorilne ure. Je prinesla v beležki, da mi ni treba iti, če nočem, saj je z otrokom “vse v redu”.

Tretja stvar: vožnja otrok v šolo. S Taveliko sem hodila v šolo peš v prvem razredu. Tja in nazaj. Takrat sem bila noseča s Tamaučkom in sem bila “doma” za otroke. V drugem razredu je Tavelika hodila z avtobusom v šolo (preselili smo se) in je imela do šole tri postaje.  Včasih sem jo šla iskat, ko je rekla, naj pridem. Ob sobotah in nedeljah je hodila dve leti v šolo Mjuzikla, kjer je igrala v dveh predstavah. Če je rekla, naj jo pridemo iskat (pozimi, ko je bilo temno) na postajo, smo jo. Bilo je nekaj postaj do U-bahna z avtobusom in potem dve postaji z U-bahnom (podzemeljsko).

Ko smo se preselili v Ljubljano, smo imeli šolo zelo blizu, tako, da so otroci hodili seveda peš. Potem pa smo se preselili in je bila šola daleč, jaz pa brez avta. Tako sem hodila z otroci vsak dan v šolo.

In sem imela seveda čas opazovati, kaj se dogaja. Malo otrok je hodilo peš. Večina se jih vozi s starši ali starimi starši. Seveda so skoraj vsi hoteli na majhno dvorišče pred šolo ravno okoli osme ure, ko je začel pouk. Na Dunaju – nemogoče. Na Dunaju se nihče po mestu ne vozi z avti, ker ga nimajo kje parkirat in ker ima vsakdo vsem dostopen javni prevoz. In razen tega… te v šolo – starša itak ne spustijo.

V glavnem… opazila sem, da so otroci na Dunaju veliko bolj samostojni kot otroci v Ljubljani.

Kar se tiče prostega časa oz. igranja na dvorišču po šoli, je na Dunaju veliko bolje poskrbljeno, kot v Ljubljani. Tukaj v Šiški, kjer živim skoraj ni igrišč za otroke in se otroci nimajo kje zbirat. Razen pri kakšnem otroku doma ((vsi starši ne dovolijo obiskov). Na Dunaju mora imeti vsako stanovanjsko naselje igrišče za otroke. In igrišče za pse, ki jih je tam več kot otrok.

  • Share/Bookmark

Tags: , ,

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !