10210

((((Joj, kako se mi ne da pisat, kako se mi ne da… A, če ne bom zdaj napisala, se mi jutri sploh ne bo več dalo… In to pišem samo zaradi tega, ker sem toliko vložila v mojo hčerko… Pa ne, da bi si zdaj pripenjala zasluge za narod ali karkoli. Ampak… enostavno vem, da bo moja hči daleč prišla. In brez mene pač tega, kar je dosegla ne bi mogla doseči… Če samo pomislim, koliko energije sem vložila v njo, še ko smo živeli na Dunaju… da sem jo “vlekla”… najprej v vrtec… pa na balet, pa na jazz-balet… Živeli sva v groznih okoliščinah… jaz nisem imela niti papirjev za delo… Na Dunaju sem šla najmanj desetkrat z njo na raznorazne avdicije. In na koncu sem jo “porinila” v šolo za mjuzikal, kjer je imela dve predstavi. In na karaoke smo hodili v Donauplexx. Kako grozno se je ona obnašala do mene… Njena družina iz Avstrije jo je hotela zadržati tam, na Dunaju, da sploh ne bi prišla k meni, v Slovenijo… In… a je bil to znak???? Avdicija je bila v hotelu, ki se imenuje po Avstriji in je na Dunajski cesti v Ljubljani… Ne, čisto zares ni naključij v našem življenju. Definitivno jih ni.))))

OK, babi nas je odpeljala v tisti hotel. Hotel prelep… Imam občutek, kot da sem na Dunaju. :shock:   Ne… sem na Dunajski v Ljubljani.  Cel svet je postal enak, sploh ne veš več, kje si. Še dobro, da ljudje še govorijo slovensko… Bog ve, kako bo čez deset let?

Bile smo štiri punce. Tri najstnice in jaz. Poleg Lare je bila baby-sitterka še Tara, ki smo jo pobrali po poti do hotela.

In… pridemo v hotel in ugotovimo, da je avdicija v kleti… gremo po stopnicah dol. Tam pa že vrsta…  in čakanje… in trema se čuti pri vseh,  da bi jo lahko rezal. Veliko mladih obrazov, starih toliko kot tri “moje” najstnice. Tudi nekaj otrok. Kar veliko pravzaprav. Potem dobimo en list papirja, kjer sem jaz morala podpisati, zato ker je moj otrok, ki nastopa mladoleten. Sem jo vprašala, če hoče, da grem, saj je moja naloga s tem, da sem podpisala izpolnjena. In je rekla, ja, pojdi… Pa sem vseeno počakala, zanimalo me je, kaj je spodaj.

Vrsta se je hitro premikala naprej. Pa smo bili že spodaj. Šla je do recepcije, kjer je dobila številko “10210″. Jaz sem šla naprej v  “čakalnico”, ki je taka kot tista, ko pokažejo pri kakšnih evrovizijskih tekmovanjih… Eurosong in to. Hotela sem brati knjigo, ki sem jo seveda imela s sabo ((((od rojstva mojih otrok s sabo povsod nosim knjige in papir in svinčnike in vodo in kekse in flajštre in robčke kot obvezno “robo” za otroke… no, zdaj so otroci kar čez noč zrasli… očitno bom morala od zdaj naprej nositi s sabo ogledalo…))))…

Nisem mogla brati knjige, bila sem tako živčna, kot da grem jaz na avdicijo. :shock: Razgledovala sem se naokoli, kamermani so snemali kandidate. Nekateri so bili mladi, drugi stari, nekateri so bili nališpani, druge ne… Vsi ljudje pa, ki so bili tam so nekaj pričakovali… kot kak čudež ali kaj. Da se bo nekaj zgodilo, nekaj pomembnega v njihovem življenju. :shock:

Pa pridejo tri gracije, sedemo za mizo in se pogovarjamo, da omilimo strahovito napetost in živčnost. Punce se ogledujejo naokoli in opazujejo konkurenco. Tavelika sprašuje, če ima katera ogledalo, da se pogleda, kako zgleda. Nobena nima. Pojdi na stranišče, tam so ogromna ogledala. Ne grem, me je strah, da bom zamudila.

In… slišim njeno ime… Dva fanta s seznamom v rdečih majicah hodita naokoli in kličeta kandidate. Ker nisem bila gotovo, če sem slišala njeno ime, grem do njega in ga vprašam… če je res izrekel njeno ime in…

Moja punca vstane. Na obrazu ima pogled teleta, ki ga peljejo v zakol…

Jaz ji še rečem: “Saj bo vse v redu. Ne pozabi dihati.”

In gre.

Me tri sedimo tam ob mizi in se pogovarjamo o tem in onem. Tako smo zatopljene v pogovor, da smo čisto presenečene, ko pride čez kakšnih petnajst, dvajset minut nazaj.

Vprašamo: “Kako je bilo?” S piskajočim glasom reče: ” Grozno. Glas se mi je tresel. Grdo so me gledali. Pa skos so se mi nekaj režali. Itak nimam šans. Nimam šans.”

Grdo gleda in je slabe volje. Joj, če je ne bi bila navajena… Točno tako kot takrat v Donauplexxu, ko je niso dodelili zmagovalnega mesta. Še dva dni po tem je držala dolg obraz, potem pa je pozabila.  :roll: :roll: :roll:

OK, potem pa pojdimo, če je konec. Ona razlaga svojima prijateljica, kaj se je dogajalo “noter”. Da je dajala dva CD-ja. Da ni vedela, kateri je kateri, ker je imela tako strašno tremo.

In potem mi zunaj reče, naj kar izginem, saj bi bila rada sama z njima. Sem navajena njene grobosti in sem izginila, kaj pa naj. Hodim seveda peš domov in premišljujem o najinem odnosu.

Hodim kakšne tri četrt ure. V Ljubljani porabim vedno toliko, če grem iz enega konca na drugega…

Pridem domov. A je že prišla? Je. Še vedno ima tisto bluzo z roza pikicami in s pripeto številko 10210 in z njenim imenom.

Potem mine dan. Tamaučica in Tamauček sta imela obisk. Gledali smo televizijo. No, jaz ne, v to me res ne bo nihče prisilil. Petkrat smo oprali smo perilo in ga nesli sušiti. Njene stvari seveda v glavnem. Pisali smo naloge s Tamaučkom. Delali smo, kar se pač dela ob sobotah. Tamaučica je pisala svojo knjigo. Zdaj pa bere svojemu bratcu.

Tavelika se je držala cel dan grdo in ni hotela govoriti. Pogovarjala se je samo z bratcem in sestrico. Vmes je šla na sprehod. Trikrat sem jo vprašala, kaj ji je, pa ni hotela odgovoriti… Me je prijela agresija… a je popustila. :roll:

In prej sem šla v njeno sobo in na njeni postelji je bil odprt zvezek, napisano: Avdicija 29.1.2011 in spodaj nalepljena številka 10210 z njenim imenom.

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !