Kako preživeti v zvezi, če človeka ne pašeta skupaj?

Recimo, da ste ženskega spola in imate majhne otroke z nekom, ki je vaš mož. Ta mož… ste ugotovili že takrat, ko ste se z njim poročili, ne paše k vam. Ne pašeta skupaj… Njegove vrednote, njegovo znanje, njegova mentaliteta… vse je na milijone let oddaljeno od tega, kar ste vi. Ampak, OK vi ste se poročili z njim, prišli so otroci in zdaj se vam zdi, da ste v pasti. Mogoče ste hoteli s tem, da ste se poročili z njim, dokazati neki vaši prejšnji ljubezni, ki vas je prej tako ignorirala, da greste res stran, da boste to res naredili… No, za poroko z nekom je toliko razlogov, kot je pač razlogov za to, da živimo…). In takoj za tem je prišel otrok. In potem še eden. In razmišlja se še o enem. Pa še o enem…

Ženska, ki se poroči z nekom, zato, da ima otroke… saj ni nujno, da se poroči, lahko je pač samo “z nekom”, jaz sem se vedno poročila s tistim, s katerim sem imela otroke, sem mislila, da mi bo zaradi papirjev lažje, pa mi je bilo samo težje… Saj vemo, kakšna panika prime ženske okoli tridesetega leta, ko imajo že “vsi” otroke in nima “pravega” partnerja – no, jaz sem naredila natančno tako. Ko sem prvič zanosila,  sem bila stara 32.let in pravkar me je zapustil nekdo, za katerega sem mislila, da je ljubezen mojega življenja. Torej je bilo treba najti prvega, ki je pokazal malo zanimanja zame in končno dobiti to trofejo, ki mi bo res dokazala, da sem nekaj vredna, da sem lahko mati in da sem živa. Namreč otroka.

Otrok seveda ni nobena trofeja, noben dokaz in ni čisto nič “kriv” za to, kakšnim staršem in na kakšen način se je rodil. No, saj, kako starši razmišljajo in kaj se zgodi, potem seveda pride na dan, ko se otrok rodi. Ker je na začetku, ko je otrok majhen, tako grozno težko za mater, sploh pa, če po enem otroku pride še eden (ženske, pomislite na to…)… je za žensko izredno pomembno, da ima partnerja, ki ji pomaga iti skozi prva leta odraščanja otroka. Potem ko ženska pride k sebi, življenje se uredi je drugače… a do takrat je treba preživeti. In najbolj grozna leta so tista, ko se rodi dojenček in… se začnejo prepiri z možem zaradi vzgoje, ker je tako težko, ker se morebiti vmešava (pa čeprav popolnoma dobronamerno) kakšna babica, ki gre počasi ženi ali možu na živce… Aaaaa… pa ni denarja… pa vrtec… pa… milijon problemov. (

Veste kaj, ljudje… Čisto vse sem doživela na svoji koži. Moj prvi mož me je po rojstvu prvega otroka pustil na cedilu. Enostavno ignoriral me je. Imela sem sicer pomoč v njegovi mami… Potem sem se čez šest let ponovno poročila in dobila dva otroka enega za drugim… Spet me je panika. Pri zadnjem sem bila stara “že” štirideset let … pa prestara… pa, kaj če bo z otrokom kaj narobe itd.

Ženske… ne delajte otrok z nekom zato, ker ste že “stare” ali ker vas je že vsak sorodnik vprašal, kdaj pa vi nameravate imeti otroke, če sploh. In ne delajte otrok z nekom, ki ste ga “našli” zato, da z njim nekemu drugemu nekaj dokazujete. Če pa ste že naredili otroka s takim človekom in ste z njim poročeni… Imate na voljo dve stvari: ali pojdite stran od njega ali pa uredite situacijo na znosno!

OK, izbrali ste drugo možnost. Kako urediti odnos z nekom, ki je vidno drugačen od vas, ki ima drugačno komunikacijo, ki vas ne razume, ki vas ponižuje, ki vas ima samo za seks, ki mu morate kuhati “njegovo” hrano, kot da ste njegova mama… Zaradi katerega ste na smrt naveličani, a vseeno ne vidite drugega, kot da pač v tem razmerju ostanete, dokler so otroci še majhni…

Mislim, da se 90% ljudi, ki so v razmerju tako počuti, če ne več. To naj bo vaša prva tolažba. Moj nasvet je: prenehajte siliti v človeka, da se spremeni. Ne more se. Spremenite se lahko samo vi. Glejte samo njegove dobre lastnosti. Pogovarjajte se z njim samo o tem, kar z lahkoto sprejme. Ne iščite prepirov, kontrolirajte se. Ne očitajte mu, da je naredil kaj narobe.

Ali pa se enostavno odločite, da ga boste zapustili. Tega ne boste naredili v nobenem primeru? Potem pa vam ne preostane drugega kot zgornje. )

  • Share/Bookmark

Tags:

2 odgovorov to “Kako preživeti v zvezi, če človeka ne pašeta skupaj?”

  1. elise komentira:

    Tale zgodba mi je pa znana. tudi sama sem prišla do podobenga zaključka. Z možem sva veljala kot par, ki se ima najraje. Potem pa so prišli problemi, nisva jih znala rešiti, vsak prepir je naredil novo razpoko. Zdaj med nama zeva že prava Potočka Zijalka, ampak sklenila sem, da se ne bom spreminjala. Da bom ponovno postala to kar sem bila (saj takšno me je imel mož nekoč rad), s tem bom ohranila svojo identiteto in nehala tekmovati z njegovo stara mamo, mamo in sestro. ne morem biti vse v enem, jaz sem samo jaz in to je vse.

  2. Dajana komentira:

    elise… A ti poznaš kakšna dva človeka, ki se kdaj pa kdaj ne prepirata in ne mislita stoprocentno enako o vsem? Par je sestavljen iz dveh osebnosti. Bolj, kot sta samostojni, bolje je. Spremeniti ne moreš nikogar. Lahko pa poiščeš v njem pozitivne stvari. Poišči tisto, zaradi katerega ti je bil všeč. In ja priženjenci so lahko strup za odnos… Tekmovati s kom? S kom le? Vsak človek je unikat. Nerpimerljivi smo. Ne moremo se primerjati z nikomer.

    Preden se dva človeka razideta, naj poskušata vsaj nekaj časa razmišljati o tem, kaj je dobrega v drugem človeku, zakaj ga imam rad/a. Kako si lahko med sabo gremo na živce vemo… in to moramo enostavno odmisliti.

    Kako so pa včasih lahko celo življenje zdržali samo z enim partnerjem? Zdaj pa… smo tri leta skupaj in potem najdemo novega. Pa spet ista zgodba, če ne še slabša.

    In ne kritiziraj. Ne nergaj. Zadrži se. Zadrži se. Zadrži se. Vsaka kritika nas takoj vrže iz dobre volje in nas zastruplja. :cry:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !