Ljudje brez samozavesti

Gotovo pozna vsakdo takega človeka, če ni tak on sam tak…

Ta konkretna oseba je ženska. Bili smo pri njej na kosilu (ni bilo pri njej, a nam je stregla). Kaj me moti na njej? Da me vpraša, če vzame drug krožnik, ker je tale, ki ga ima v roki, malo okrušen. Da je vsa zaskrbljena, če otroci ne marajo jesti, kar je skuhala (je vseeno… včasih otrok poje vse, včasih se pač jedi samo dotakne…, drugič ne je zato, ker mu je sestra rekla, da ni dobro). Da si ne upa naliti piva v svoj kozarec. Oz. da se mora ne vem komu “opravičiti” za to.

Da ne upa človeku povedati, kar mu gre. Da živi z možem alkoholikom in noče stran od njega. V redu, ljudje so odgovorni sami za svoje življenje in če želijo živeti v neki zvezi, kjer so podrejeni, potem je to njihova izbira. A meni gre to vseeno na živce… Da mi s prestrašenim glasom reče, če bi vzela to obleko za mojega otroka, ki jo je prinesla s sabo… Da je njen glas prestrašen, pogled povešen. Da nima življenjske energije v sebi. Sploh ne maram ljudi, ki živijo kar v tri dni… No ja, ne maram – spet je to njihova izbira, a jaz se vedno sprašujem… Pa kaj so njene prioritete?  V tem, da neguje tega moža, ki jo terorizira in jo ponižuje, je ljubosumen nanjo in ji ne dovoli, svobodno dihati…

Naj opišem na kratko njeno življenje: po tem, ko je šla od doma, se je zaposlila v tovarni, se poročila s tamkajšnjim delavcem, imata dva otroka, ki sta že dvajset let od doma. Mož je alkoholik, bolan, vsake kvarte v bolnici, ljudje ga ne marajo. Zato tudi nje ne marajo. Ona to vse ve in… mirno trpi naprej. Velikokrat sem slišala, da so ljudje rekli, da bi ji pomagali najti stanovanje, iti stran… pa ni hotela. Ali je ta ženska simbol slovenske trpeče, požrtvovalne matere, ki vedno in povsod zanika samo sebe? Nikomur nič noče. Nikomur se ne vsiljuje. A ti gre na živce, ker vidiš, da nima svoje volje in mora prositi za vsako stvar za dovoljenje… Vedno je živela skromno, vedno samo za otroke, vedno za njega. Ni si ničesar privoščila, niti ni imela denarja, da bi kam šla, če bi šla…

Pa še nekaj je… Sorodniki in prijatelji (no, saj jih nima…), jo jemljejo kot malo zmešano, ah… prehuda beseda… ne marajo je zato, ker se ne postavi zase, ker je s tem človekom, ki ga nihče ne mara in se pogovarjajo z njim in z njo samo zaradi redaradi. Okoli sebe širita neko polje obupa, brezciljnosti, on sedi tam, ona pa ne morem drugače reči: kot kura brez glave hodi naokoli, nosi neke stvari gor in dol, sprašuje s tistim jokajočim, ne… s ponižnim glasom, glava se ji trese… drži jo v taki ponižni poziciji… Kadarkoli smo se pogovarjali o njej (in nje ni bilo poleg), so jo obravnavali kot žrtev, kot nesposobno, kot neumno, ker je zamudila onega drugega, veliko boljšega snubca… in opravljajo jo, opravljajo, a ji ne upajo povedati v obraz.

Zadnjič sem se pogovarjala z njo in ugotovila, da zna tako lepo pripovedovati. Se čudila, ker je v bistvu tako zelo načitana, razgledana in da je lahko poleg tega taka žrtev… Bila je vesela, ker sem se pogovarjala z njo, ker sem jo vzela kot sebi enako, ne pa tako, kot jo jemljejo ostali in kot se vidi sama.

  • Share/Bookmark

Tags:

2 odgovorov to “Ljudje brez samozavesti”

  1. FemmeM komentira:

    Ja tole je res grozno… Ampak kolikor sem prebrala zgornji zapis, se mi zdi da gre v parih primerih ne toliko za pomanjkanje samozavesti, kot za vdanost v usodo. Morda si preprosto ne zna več predstavljat drugačnega življenja in se je vdala v to kar ima. Rutina, ki ji hkrati predstavlja neko varnost. Morda jo je le strah spremeb, neznanega… Strah, da bi bila potem še toliko bolj sama.

    Sicer pa sem mislila, da sem sama nesamozavestna, vse dokler nisem spoznala svojega partnerja… :) :)
    Na začetku je bil popoln primer nesamozavestnega človeka. Oz da bolje rečem, ni se znal ceniti, zato sem bila v najinem primeru jaz tista, ki ga je “napumpala” s samozavestjo. Primer. Pa naj se sliši še tako plitko. Normalno, da je partner v očeh vsake ženske popoln (večinoma), ampak lahko rečem da splošno gledano (tudi po oceni ostalih žensk) zelo dobro izgleda in še bolje skriva svoja leta. Marsikatera si takšnega partnerja lahko le želi… Ampak on… Se je ves čas dajal v nič. Normalno, da sami sebi nikdar nismo popolnoma všeč… Vendar ne govorim o tem… On nikakor ni hotel razumeti, da dobro zgleda… Ves čas se je dajal v nič… Zakaj? Tega nisem in ne bom razumela… Najbolj žalostno je, da nikdar ni upal na to da bo dobil žensko, ki bi ga vizualno privlačila, ampak je privolil v zvezo s tisto, s katero se je pač karakterno še kolikortoliko ujel. Res žalostno. Okolica je opazovala kako se uničuje, kako je zadovoljen s tistim “ničemer”. Vse skupaj se je z leti le še drastično slabšalo… Do te mere, da je nazadnje pristal z (po opažanju okolice) popolnoma vizualno neprivlačno osebo, s katero je bil baje preprosto zato, da je bil z nekom… Hvaležen, da sploh koga ima, ker ni dovolj privlačen, da bi si zaslužil kakšno bolj privlačno. Čeprav je trpel in se zavedal, da tako ne more živeti. Bilo ga je sram, ko so ga videli v javnosti z njo, zato se je večinoma držal domače okolice… Ampak še naprej je trpel… Raje to, kot da bi napravil kakšno življenjsko spremembo.
    Morda se sliši kot povsem primitiven primer, ampakpomanjkanje samozavesti zna biti res problem… Lahko ovira naše želje, upe, cilje, sanje… In sprejmemo tisto, kar se nam zdi sprejemljivo, čeprav smo nesrečni.

  2. Dajana komentira:

    FemmeM… programirani smo v negativnost! Naši starši so nam govorili, da nismo nič vredni. Meni prav gotovo. :cry: No, meni je govoril eden od staršev, da sem ničvredna, drugi pa, da sem superpametna. In potem so rezultati taki kot so… Alkoholizem, depresija (=je sploh bolezen, ki nastane zato, ker se človek ne ceni) in odvisnosti vseh vrst.

    Ampak… to pač zdaj vemo in to se lahko spremeni. Nujno, njuno si preberi knjigo: Vrtinec Esther in Jerryja Hicksa. Jo ravno zdaj prebiram. Govori o odnosih. ;) Če se zavedamo, česa ne maramo, moramo obrniti misli proti temu, kaj maramo! In počasi gre. Najhujša stvar je, ko se človek ne ceni. Najtežje je razumeti, dobiti svojo vrednost nazaj.

    In ko veš, da si vreden… potem je vse mogoče. Vseeno, koliko si star, kakšne šole imaš, koliko denarja imaš. Vse, kar si želiš, lahko dobiš. ;) Ampak šele takrat, ko si povezan sam s Sabo. Ko veš, da si Vreden!

    Želim ti vse dobro! ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !