Nikoli ne obupaj! Res nikoli!

Ko se je moj prvi otrok rodil, sem hotela narediti vse zanj. Res vse. No, z njenim očetom nisem imela veliko sreče. Zato sem se pač osredotočila na otroka. Živeli smo na Dunaju. Imela je svojo šiviljo. To je bila njena omica, ki ji je šivala stvari, kot se za princesko spodobi. Še vedno ji šiva.

Ko je bila stara ene štiri leta, sem začela z njo hoditi v bližnji zadružni dom (tam se reče Haus der Begegnung), kjer je imela ena Kitajka za otroke enkrat na teden balet, ples, šport, itd. Ko je bila stara pet let, sem jo dala v Kozervatorij v balet. Tam je zdržala samo dve leti, ker je rekla, da balet ni kul. V šoli se je začela učiti jazz-balet. In hkrati igrati na kitaro. In potem se je z desetimi leti vpisala na šolo mjuzikla, kjer je nastopala v dveh predstavah. Tam se je učila plesati, peti in igrati. Vsako soboto in nedeljo je imela tam vaje. Dve leti.

Leta 2004 sem odkrila Show4kids – (od koder je fotografija) v bližnjem trgovskem centru Donauplexx, kar je bilo takrat pri nas čez Donavo – dve postaji z U-bahnom. To je bila prireditev za otroke – do enega sedemnajstega leta, kjer si lahko pel ali plesal ali samo pel  na playback (odpiral usta in “kao” pel). Bilo je enkrat na mesec, se mi zdi, tretjo nedeljo v mesecu. Otroci so bili nori na to!!!! Tisti, ki so hoteli nastopat, so prinesli CD s svojo pesmijo trem ljudem, ki so sestavljali žirijo in se prijavili na nastop. Potem je bil nastop – dve uri ali nekaj takega. Na koncu so razglasili rezultate.

Mislim, da je moja Tavelika šla na čisto vse nastope na Show4kids, od takrat, ko smo zvedeli za njih. In samo enkrat je dobila tretje mesto (vedno so na koncu podelili nagrade za prvo, drugo in tretje mesto – in sicer za petje, playback in ples). In še to za ples. :roll:

V glavnem… vedno, vedno, vedno si je zelo želela, da bi osvojila vsaj tretje, če ne drugo ali prvo mesto v petju, pa pač takrat ni. :cry:

Spominjam se njenega žalostnega obraza.  Kako strašno je bila na koncu vedno razočarana, ko so razglašali zmagovalce in nje nikoli ni bilo zraven…

O tem sem se z njo pogovarjala pred kratkim in smejali smo se… kako si je vedno želela biti med zmagovalci in kako je na koncu dobila tretje mesto – in še to v plesu… za kar ji je bilo popolnoma vseeno.

In jaz sem ji samo rekla: Nikoli ne smeš obupat! Res nikoli! To, da te niso tam izbrali med prve tri niti slučajno ne pomeni, da nisi dobra ali da te ne bodo izbrali naslednjič ali pa… kje drugje. ;) To, da te ne izberejo, ti da samo velikansko energijo, da še bolj treniraš, da se še bolj izpopolnjuješ in da si še boljši. ;)

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !