Odvisnost od interneta

Masovno smo odvisni od interneta, od televizije, od odnosov, od pornografije, od alkohola, od drog… To, da postaneš odvisen, hipnotiziran od drugega človeka, pa se zgodi  zelo hitro. Tako hitro, da se moraš zelo pobirati, ko se soočaš z resnico. To je popolnoma enako odvajanje, kot odvajanje od odvisnosti od mamil ali od kajenja.

Ali pa je mogoče prav tako? Ali pa mogoče živimo noter v računalniku, komuniciramo z računalnikom, ne jemo, ne spimo več, vse naše življenje je … internet???

Mogoče je to strah pred tem, da nisi sam. Mogoče ne znamo biti sami. Moramo stalno nekomu razlagati, kaj je z nami. Kar je popolnoma narobe. Najprej mora biti človek sposoben biti sam in šele potem ima lahko zdravo razmerje.  Računalnik ti nadomesti živo bitje.  Računilnik ni živo bitje. Računalnik je stroj!!!!

In če sta dva človeka in še vmes računalnik? Potem se konča razmerje zaradi računalnika… Ali zaradi tretje osebe iz računalnika…

Spominjam se, kako sem čakala, da bo kdo pri meni na blogu komentiral. Ali… kako sem čakala, da se bo kje pojavila neka točno določena oseba. Imela sem prav napade agresije, bila sem živčna, ker se ta oseba ni pojavila. Ali se ni pojavila takrat, ko sem jaz želela. Ali se ni pojavila tako, kot sem jaz želela. Mislim, da je odvajanje od odvisnosti interneta popolnoma enakovredno cold turkeyu - pri odvajanju od drog.

Kako sem se jaz rešila odvisnosti od interneta, odvisnosti od tega, da moram imeti stalno prižgan msn, kjer se bo pojavila določena oseba, ki bo mislila namesto mene, mi dajala napotke, kako naj se obnašam in živim in… Dihala namesto mene… ? Tako, da sem msn in mobitel enostavno črtala iz svojega življenja. To povzroča odvisnost!

Popolnoma nepotrebna komunikacijska sredstva, ki kradejo energijo!

Seveda ni vse nepotrebno. Ampak, takrat, ko uporabljaš računalnik – internet, ko je ob tebi živo bitje, ki je tvoja žena, mož, otrok in ti je komunikacija po računalniku z anonimnimi ljudmi pomembnejša od tega človeka poleg sebe, se vprašaj, kaj se dogaja!

Če hočeš ti z nekom govoriti, potem mu ne boš pošiljal sms-ov ali ga klical po mobitelu, kam bo kdaj in kdo prišel. Vse to se lahko zmeniš v živo. Pred tem “dogodkom”. Jasno, če ni neke urgence, neke življenjske nevarnosti. A kolikokrat na dan smo v življenjski nevarnosti??? Nikoli.  Kolikokrat na leto? Ne vem, jaz to leto nisem bila. Lani tudi ne.

Pa vendar se stalno obnašamo, kot da je stalno urgenca, kot da smo stalno v nevarnosti. To je ta psihoza in to nas dela živčne in nemirne.

Če imaš ti z nekom ljubezensko razmerje, zvezo… potem mu ne boš po msn-ju napisal, da ga ne ljubiš več in da odhajaš! Ali mu poslal to po sms-u. In mu po mejlu napisal, da se boš čez en mesec poročil z drugo. To je robotizem!  A ljudje se tako obnašajo in to je postala praksa...

Nič kolikokrat sem brala na blogih… zapustil me je, samo sms mi je poslal, da je konec.

Ali pa…  je to nekaj normalnega???

Saj sem ji povedal, saj sem se pogovoril z njo.

Pogovoril? Poslal je sms, da bo takrat in trakrat prišel po svoje stvari. A to je bil pogovor?

In tako je to konec zgodbe. To je to. Zdaj je pač z drugo. Žal mi je, a kemija med nama ni delovala.

A se vi hecate, ljudje???? Neko razmerje se ne konča tako, da ti nekomu pošlješ sms, da je konec. Še zdaleč ne. To, kar počnemo z odnosi po računalnikih  je odvisnost. To je robotizem!

Kako so pa živeli ljudje pred desetimi leti, ko tega ni bilo?

Niso bili tako nevrotični, bili so manj odvisni drug od drugega. Manj so bili obremenjeni s tem, kako se nekdo počuti v tem trenutku – msn in internet je za komunikacijo v trenutku. Komunikacija tega trenutka.

V nekem trenutku se lahko počutiš slabo in to napišeš v komentar ali na msn (na facebook).

Čez nekaj trenutkov se počutiš morda bolje, a novega komentarja ali novega stavka na msn-ju nisi napisal. Torej je ostal samo tisti slab trenutek zapisan na internetu – komentarju kot zadnji in ta je ostal “za večno”.

Stvari v vesolju pa sploh niso “za večno”, neprenehoma se spreminjajo. Neprenehoma. Vsaka stvar, vsako razmerje, se lahko v vsakem trenutku popolnoma spremeni.

Zakaj se dogaja taka odvisnost po internetu? Neskončna potreba po komunikaciji. Neskončno privlačnost. Adrenalin. Čas začne drugače teči. Vsaka človeška dejavnost, ki ima to sposobnost, da ukine čas in ima neko posebno sposobnost, kjer človek pozabi nase, lahko potencialno povzroči zasvojenost. To je zaradi tega, ker so ljudje ranljivi.

Ljudje imajo veliko problemov, ki jih rešujejo tako, da pred njimi bežijo in kar nekaj počnejo, da jih ne bi čutili.

Torej bežijo v internet. To je dober začetni nastavek. In ko pride tak človek v stik s takim sredstvom, ki spremeni stanje zavesti, pa najsi bo to alkohol, pa naj bo čokolada, droga ali pa omamna dejavnost kot je recimo seks ali internet – nekaj, kar te povsem prevzame, da pozabiš nase – takrat to postane naenkrat mehanizem za preživetje. Tako pozabiš na vse, kar je v tvojem življenju narobe.

To počnejo ljudje namesto tega, kar bi morali v svojem življenju reševati. To je velik problem. Izguba časa. Za prijatelje si je treba čas vzet.

Kako človek reagira, ko mu to vzameš… se pojavi abstinenčni sindrom. Vsem odvisnikom je skupno – da so se začeli omamljati zaradi bolečine, ki so jo skušali rešiti z odvisnostjo. Zaradi občutka, da nisi dovolj dober. Pomanjkanje samozavesti.

(Poslušajte pogovor o tem z dr.Sanjo Rozman. )

In potem da beseda besedo in potem visiš na msn-ju s petimi ljudmi naenkrat – lahko tudi po pet ur skupaj, lahko tudi cel dan, dokler pač fizično zdržiš. Odvisno od tega, koliko adrenalina se sprosti in koliko ti je do tega. Koliko napora je potrebno, da se “pogovarjaš” s petimi ljudmi naenkrat? Kot moja hči. Sede za računalnik in pozabi na uro, pozabi, da mora jesti, pozabi da mora na stranišče. Sede in naenkrat mine ena ura, dve uri, tri. In potem se pritožuje, da ne more zaspati in da zjutraj, ko ji zvoni budilka sploh ne more vstati. Človeško telo potrebuje ure in ure odmora od interneta, da se po njem energija spet normalno pretaka…

Kako sem se jaz pogovarjala, ko sem bila stara toliko kot moja hči? Imela sem prijateljico, s katero sva stalno tičali in si “vse” povedali. No, takrat je bil čas omejen. Zdaj pa ni – pogovarjaš se lahko 24 ur na dan. Torej moraš omejiti čas! A kako, če stalno sprašujejo in zahtevajo odgovore. Tako, da poveš do konca in nehaš spraševati.

Kot komentiranje na blogih. Čezme se je spotaknilo ogromno ljudi. Že samo odgovarjanje na komentarje ti vzame pol dneva časa.Veliko komentatorjev je bilo zelo agresivnih. Veliko komentatorjev išče na blogih pomoč, veliko jih obsoja, veliko se jih naslaja. To je treba prekiniti. To je odvisnost! Zaradi agresivnih komentatorjev sem bila tudi jaz agresivna. Potem sem bila agresivna do otrok, do drugih, ki seveda niso imeli nič s tem. Da ne govorim o času, ki sem ga s tem izgubila! Da ne govorim o energiji, ki je bila porabljena… za nič… za prepir o oslovi senci.

  • Share/Bookmark

Tags: ,

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !