Jelena

Pogovor z očetom

Kako si se vedno spremenil, ko si govoril o svojem kraju. O svojih starših. O tvoji materi… Pa saj je tam res nekaj posebnega. Tak kraj, kot na luni. Samo kamen. Še trava ne raste poleti, ko žge sonce. Ali pozimi, ko pritiska mraz… Pravzaprav pozimi nikoli nisem bila tam. Ponavadi vedno avgusta, za sestrin rojstni dan… ko smo iskali torto in jo potem kupili v deset kilometrov oddaljeni Bileći…

Na tvojo mamo, mojo babico Jeleno, sem se spomnila zadnjič – med mojim tretjim porodom. Bilo je zadnjega julija 2002. Tamauček me je že večkrat vprašal, če me je takrat bolelo. Ne, da me je bolelo… takšnih bolečin ne privoščim nikomur… Ampak… te bolečine pač pašejo zraven. In tega, da boli, ne govorim otrokom… Otrokom rečem, da se lahko ženska s pravilnim dihanjem nauči roditi z manj bolečin. Japajade. No, jaz se nisem. Jaz sem prebrala vse knjige na temo. Gledala filme. Vadila doma. Hodila na materinsko šolo. In vedno sem vedno dihala narobe ali pozabila ali aaaaaaaaaaaa…

OK, gremo k zgodbi. Leto 2002 je bilo zame eno najbolj grozno – strašno – srečnih let. Tamaučica je bila stara eno leto, Izi se je zgodilo nekaj groznega maja tistega leta, jaz pa v drugem stanju… Tako sem si želela še enega otroka, preden bom stara štirideset let. In tako fajn je bilo, da sem ga naročila.

Decembra 2002 sem bila stara 40, Tamauček pa je prišel… zadnjega julija… Bilo je popoldan, ko so se začeli popadki… glede na to, da sem imela pred enim letom zelo “poskočen” porod, sem upala, da bo ta tudi potekal hitro. Poklicali smo rešilca, ker je R. moral skrbeti za Tamaučico, Iza je šla k omici.

No, in potem pripeljejo spet v tisto bolnico, me dajo iz rešilca na druga nosila in me odpeljejo z dvigalom gor v porodne sobe (kar ti v avstrijskih porodnišnicah – samo na Dunaju jih imajo meni se zdi, sedemnajst – pade v oko – je to, da so avstrijske porodne sobe prazne… naša ljubljanska pa nabito polna – no, avstrijske niso posebne porodnišnice, temveč samo del velike bolnišnice, tako kot ta Hanusch).

Pridem na porodno mizo, popadki so bili v redu, ne deset minut ali kako, ura je bila okoli devet zvečer. Razen mene je bila v tisti sobi samo še babica. Ženska mojih let. Potem se je začelo… Do šestih zjutraj… Strašne bolečine. Ves čas sem se z njo pogovarjala. Spraševala sem jo, zakaj se je odločila za ta poklic, če sama nima otrok. Potem sem ji začela govoriti o Jeleni, kar sem izvedela od tebe, tata… Ah, bila je dolga noč. Mehur, v katerem je bila plodovnica nikakor ni hotel počiti in na koncu sem šele ugotovila, da je babica hotela, da poči sam od sebe. Na koncu me je odrešila muk in ga predrla…

Med mojimi “zavestnimi” trenutki sem tej ženski pripovedovala o Hercegovini in o tvoji mami z osmimi otroci in o tem, kako si mi govoril, da je Jelena bila stalno noseča in da si to vedel, ko si je želela jesti nekaj “ljutega” . In da je potem šla s svojim velikim trebuhom za “ogrado”, kjer je bilo “stranišče” in “kopalnica” in prišla ven z otrokom.

In tisti trenutek, ko imaš tega otroka, ki si ga tako dolgo nosil v svojem telesu, končno zunaj telesa, v naročju… vse pozabiš… in bi takoj “naročil” še enega.

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !