Nekaj o Južnih Slovanih ali kako Slovenci in Srbi pašejo skupaj

Pogovor z očetom

Prišli so… nekaj tednov pred tvojo smrtjo. Tvoj brat in tvoje sestre. Južni bratje takorekoč. ;) Glede na to, da si jih klical vsake kvarte enkrat po telefonu, so vedeli, da je s tabo resno in so te pač hoteli hoteli videti… Še zadnjič…

Vedno je bilo po telefonu eno in isto: “Kàko je… (ime ene sestre)… in potem je povedala tista sestra, kako je in ti… “Pa reko sam ti da mora ovako pa treba to pa treba ono…” Razburjal si se… hotel si po telefonu rešiti svet, ane?

Saj res, takrat še ni bilo mobilcev… Sekiral si se vedno, kdo bo kosil v tvojem kraju… ali kako si že rekel domu… moj kraj Potem si slišal kakšno žalostno novico in si začel jokati po telefonu.

In jaz sem se čudila… moj oče… trden kot skala… oficir, ki je poveljeval tisočem vojakom… iz  trdnega, neustrašnega srbskega naroda… pa joče kot otrok… Pa ste se spet pogovarjali o sestri – črni ovci družine, ki je imela tako visoke načrte, ki je končala visoke šole, ki so jo obletali ljubimci iz vse države… pa ćak iz Poljske (kako neumna je bila, da ni šla z njim v Italijo)…

Ja, bila sem enkrat z njo v Beogradu, kjer mi je razkazovala, kje je študirala in katera je ta stavba in druga in… občudovala je moj okus za oblačenje pri tistih mojih dvanajstih letih in mi seveda razlagala, kaj je prav in kako ne… Spomnim se… česa si vse človek ne zapomni… da sva bili v eni trgovini s tekstilom… točno vem, kaj sem imela oblečeno… kavbojke iz belega jeansa, ki so bile takrat moderne in črtasto majico z dolgimi rokavi (črte so bile takrat in... tistega leta 1974)… in sem ji rekla, da mi je vseeno za hrano, da denar raje porabim za kupovanje cunj v Stari Gorici. Živeli smo na Primorskem in tam je bila navada, da se gre enkrat na mesec po nakupih v Gorico, tako, da sem kar vedela, kako stvari modno stojijo…

In je rekla: “Jao, ti si baš kao ja, moja Diri”. Takrat me je začela klicati Diri – navada Beograjčanov, da vedno in vsakomur spremenijo njegovo ime…

In kako se je vse obrnilo… zapustil jo je vsak ljubimec… otrok nikoli ni mogla imeti… postala je stara in zagrenjena oseba, ki se je vsi izogibajo, še posebej pa njeni sorodniki… Ampak, vseeno je še vedno naša.

Pa potem si se spet spomnil, da govoriš po telefonu in da je drag in … da ne dužimo… Ajt… Slušaj, setio sam se… A kàko je strina tapata… Joj, zakaj nisem snemala teh telefonijad? Včasih hodim med bloki in slišim nekoga, ki se pogovarja s svojimi in to me spomni nate.

Ah, veliko stvari me spomni nate. Če kdorkoli govori o svojem očetu, se spomnim nate, tata.

Kakorkoli… ti sorodniki so se v začetku leta 1998 pojavili v Ljubljani, saj se je razširila vest, da ti umiraš.  Ti si bil že zelo bogi, bil si na Onkološkem in na koncu so te dali v voziček (haha kot Broj Jedan)… in… tako so ti sorodniki čepeli pri mami v Ljubljani, seveda na naše stroške in seveda… jim je morala mama tudi kuhati, saj so vendar bili gosti.

Prišli so za mesec dni ali dva… ne za dan ali dva. Saj so imeli čas… Svi već u penziji

Spominjam se tistega dne, ko sem bila tudi jaz zraven, ko smo se odpravljali v Onkološki, k tebi na obisk. Nekateri so se rihtali v moji sobi, saj je bila kopalnica vedno zasedena, v našem štirisobnem stanovanju je bilo takrat kakšnih deset do dvanajst ljudi.

No, na to, da je bilo pri nas veliko obiskov, sem bila pač navajena, a toliko ljudi in tako dolgo… ki jih je treba streči spredaj in zadaj… ah, kako lepe besede moje mame.

Mama je seveda ne bodi lena takoj poklicala svojo sestrsko prvo pomoč, pa drugo… pa je bilo vseeno zelo težko… In… ti si umiral, vsak dan smo hodili k tebi na obisk…

Stric si je v moji sobi sposodil ogledalo… da se pobrići. Pogovarjala sva se o tebi. Rekla sem, da so rekli, da imaš danes temperaturo.

Stric je ponovil za mano: “Aha… peraturu…” Joj, smeh sem morala potlačiti, ker nisem smela pokazati, da ne bi bil užaljen…

Teta (tista) si je probavala krzneno jakno (to mi sve kupujemo u Turskoj, tamo je jeftina roba) v moji sobi, stalno je imela kučmo na glavi, tudi v stanovanju… in… lase spete v punđžo… tam, v moji sobi (haha, vsi so iskali zavetje v moji sobi, zdaj pa v njej domuje stara mama, ki se seli iz Prekmurja pozimi v Ljubljano, da “ji nej trbej kuriti” ). Ja, in ko si je šestdesetletnica razpela svoje dolge lase… mi je zastal dah… začutila sem, kakšna lepota je bila v njej pred tridesetimi leti in razumela sem, zakaj so moškim klecala kolena pred njo…

No, skratka, vsi ti ljudje so bili pri nas doma, in izgledalo je… kot Pozorište u kući, Košnikova gostilna in Ozzy show hkrati. To je bil enkraten dogodek, dobiti vse te ljudi na en kup in… prišli so … seveda zaradi tebe. Zdaj je bilo treba seveda lagati. Ob pogledu na tebe je bilo vsakomur jasno, da ne boš zdržal več kot mesec dni. Niso vedeli ali bi bili žalostni ali ne. No, jasno so bili žalostni… saj so vedeli, da te vidijo zadnjič. A obenem niso vedeli, kaj naj počnejo vse tiste dni… ki jih imam jaz v moji glavi popolnoma pobrkane, jaz sem medtem delala na Dunaju kot varuška v vrtcu in zdaj ne vem natančno… Aha, kapiram. Jaz sem bila doma februarja, s tamalo – hodila sem vsak dan k tebi na obisk, vmes so prišli oni.

Potem sva midve odšli na Dunaj, in… oni so ostali tam … vse do tvoje smrti…

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !