Prvič

Bilo je na božič, leta 1978. Hodila sem na gimnazijo v Ljubljani. Bila sem v prvem letniku. Stara sem bila petnajst let. Bilo je konec pouka, petek. Ne vem, kaj nas je obsedlo…

Hoteli smo biti kul. Ali frajerji – se je reklo takrat. Bili smo… tri punce Deja, Meta in jaz (izmišljena imena seveda), od fantov pa… moja simpatija Bobi – moj zaveznik skozi gimnazijo – pa še Dare, Mare in Branko. Vsa ta klika, ki smo bili vedno tam, kjer je kaj “dogajalo”. Viseli smo v kadilnici spodaj. Pa v Medexu. Delali vragolije, kjer se je le dalo. Kot jih pač delajo najstniki na tem prostoru. roll

No, bili smo v puberteti… Saj veste, kako je, ko si v puberteti. Pravzaprav me je na to spomnila moja pubertetnica… ki se… ma res ne boste verjeli… obnaša skoraj identično, kot sem se jaz takrat. )

Ja, bili smo v puberteti in bili smo mladi. Kako je takrat? Cel svet imaš v rokah. Nisi zamorjen še do kosti. Še nisi zadosti star za to. Nisi še do nezavesti socializiran. Nisi še robot. Zdi se ti, da lahko dosežeš vse, vse, vse. To je seveda res. A, ko si odrasel, enostavno pozabiš na vse svoje sanje in želje in zakoplješ vse skupaj. Vse želje, vse hrepenenje.

In ne samo, da se ti zdi… pravzaprav, veš, da hočeš imeti vse. Hočeš imeti vse. In to takoj. Zdaj.

Torej, jaz…  mi smo hoteli imeti vse. ) Šola nam je bila dolgočasna, na smrt dolgočasna. Če zdaj pogledam za nazaj, se mi zdi, da sem na gimnazijo hodila samo zaradi … žurke. ) Zato, ker je stalno nekaj dogajalo. Zaradi klape. Zaradi Medexa. Zaradi punka. Zaradi sošolcev in sošolk, ki so se alkoholizirali in so potrebovali tolažbo. No, ali pa so se delali, da se alkoholizirajo. Zaradi prvih cigaret, ki so jih nekateri vzeli resno in potem začeli resno kaditi. Jaz nikoli nisem. Zaradi pljuvanja skozi okno med odmori na ljudi, ki so hodili spodaj (ja, to smo delali). Zaradi pohodov vsakih mesec dni. Zaradi Miškota in ostalih, ki so igrali na kitaro, preden je začel pouk. In med odmori. Zaradi kadilnice, kjer je vedno nekaj dogajalo.

Oh, hodila sem v najbolj kulsko gimnazijo na svetu in tisti čas je bil res lep čas. ) Zgodilo se je nekaj grdih stvari na tej gimnaziji. Pa veliko veliko lepih reči. Koliko je bilo samo tistih plesov v kleti. In veliko veliko lepih dogodkov je bilo… Veliko prekrasnih ljudi – mojih vrstnikov…

No, zakaj ima ta post naslov “Prvič”? Na sam božič v prvem letniku (do takrat sem bila res “pridna”) smo šli v Maxlna spodaj in kupili nekaj steklenicTekile in jagodov liker. Pa še en liker je bil.

Mislim, da jaz do takrat alkohola sploh še nisem pila. Sicer sem ga imela v moji mladosti okoli sebe veliko. Živeli smo ja v Vipavi. Moj oče je imel vedno rakijo zase in za svoje prijatelje in pri nas doma se je – glede na to, da smo imeli res veliko obiskov – popilo veliko vina. A nihče ni bil alkoholik in tudi od naših prijateljev se sploh ne spomnim, da bi bil kdo od alkohola odvisen. Sem pa videla mojega očeta enkrat pijanega in tudi kdaj pa kdaj kakšnega sorodnika ali prijatelja. Pa kaj. Vse v račun: Pijmo ga pijmo ga, dokler je tu… )

Skratka… Tistega dne smo šli, opremljeni s steklenicami alkohola na obrežje Ljubljanice. Tam smo sedli na klopco in začeli piti iz steklenic. Bil je siv meglen dan. No, pravzaprav je bil božič, a takrat se ga seveda še ni smelo praznovati in smo se delali, da ni nič. Morda smo celo “praznovali” božič. Le da jaz – kot otrok komunistov – sploh vedela nisem, kaj je božič in da se ga praznuje.

Moram priznati, da mi je bil tisti alkohol ogaben. Tekila? Bljak. Jagodni liker ali kaj je že bilo. Fuj. Če ne bi bilo zapovedano, da je to “kul” in da se dogajajo strašno kul zadeve, ko si zadet, ne bi nikoli naredila nobenega “šljuka”. In da je treba “praznovati božič”.

No, jaz se ga nisem napila, saj nisem imela nobenga “razloga” za to. Nihče mi ni umrl (to se je zgodilo šele čez eno leto), s sošolci sem se pogovarjala brez problemov (ljudje ponavadi pijejo alkohol ali uživajo droge, da se lažje sprostijo in da se jih razveže jezik) in tudi nisem se na smrt zatreskala (to se je zgodilo čez dve leti)…

V glavnem… sedeli smo tam, na obrežju Ljubljanice, mislim, da je bilo za Filharmonijo. Deja je imela kitaro in je pela pesmice, ki so bile takrat moderne: Bob Dylan Blowin in the wind. Joan Baez… itd.

In vsake toliko časa smo potegnili kakšen “šljuk” iz tistih steklenic…

Ko je kar naenkrat Deja padla po tleh! Bila je popolna bleda. Izgledala je kot mrtva. Nekdo je rekel nekomu od naših fantov, naj pokličejo rešilca. Poklical ga je iz govorilnice, ki je stala tam.

Kdo naj gre zraven? Ja, Dajana, kdo pa… Ne vem, kdo je določil mene, pa sem šla.

Pripeljal je rešilec. Dali so jo na nosila in noter v avto, prižgali sireno in rekli, naj sedem spredaj, k šoferju. Bila sem prestrašena na smrt. Mislila sem, da bo umrla. Tresla sem se. Ne vem, če sem šoferja kaj spraševala. Ali me je on kaj spraševal. Nekdo je nekaj rekel, da ji bodo spumpali želodec in da bo v redu. Prišli smo do urgence. Povedala sem, kako je Deji ime in kje stanuje in sem šla domov.

Moj dan je bil uničen. Popraviti ga ni mogla niti moja dobra prijateljica Manda, ki me je odvlekla zvečer na koncert v Tivoli…

* * *

To je bilo moje desetletno obdobje alkoholiziranja od leta 1978 do 1988.  Bilo je veliko zelo grdih dogodkov in dogodkov, na katere  res nisem ponosna. No, ta, o čemer pišem tu, je bil prvi.


  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !