Je težko dobiti take otroke?

Nekdo je pri meni vprašal, če je težko dobiti take otroke, kot so moji. Čemurkoli je že to vprašanje namenjeno… Bom pa malo več o tem povedala.

Ja, otroke je težko dobiti. Ampak protislovje je v tem, da si jih – vsaj jaz, pa poznam še nekaj žensk – strašno strašno želim. V mojem primeru je bilo tako, da sem bila pri prvem otroku stara že dvaintrideset let. Iza pa je prišla v bistvu na svet posledično. Zato, ker je moja sestra rodila otroka. Ko je moja sestra rodila otroka, sem bila jaz vsa iz sebe. Takrat sem prvič videla, kaj pomeni otrok. Da je to živo, človeško bitje, potrebno vse nege in pomoči. Popolnoma odvisno od drugih. Obenem pa tako hvaležno. Do takrat so se mi otroci nekako zdeli: naporni, dolgočasni, težavni, ti uničijo življenje – in kar je še klišejev, ki jih imajo ljudje, ki še nočejo imeti otrok, ker nanje niso pripravljeni, zanje nimajo pogojev itd. Torej do svojega tridesetega leta v mojem življenju ni obstajalo nič razen študija, mojega fanta, mojih staršev, mojih problemov, moje depresije, mojih odvečnih kilogramov, mojih problemov z: “joj, kaj naj si oblečem”, strašnih problemov s tem, kam bomo šli na morje, problemov s tem, če sem dovolj lepa zanj, če sem dovolj lepa za službo, za ta svet itd.

Potem naenkrat zanosiš in začneš čakati na tega otroka in tvoje vrednote se ti začnejo spreminjati. Vidiš, da nisi edino ti na tem svetu s svojimi problemi, da so tam še drugi ljudje, ki imajo ravno take ali pa še veliko težje probleme. Vidiš, da tvoji problemi sploh niso tako pomembni, da je veliko ljudi, ki veliko bolj trpijo, pa se sploh ne pritožujejo. Začneš se zanimati za druge otroke, za druge mamice. Imaš podobne probleme in težave kot vsi, ki imajo otroke. Začneš gledati na svet z drugimi očmi. Prizadene te vsaka, ampak čisto vsaka žalostna zgodba, v katero je vpleten otrok. Kjerkoli na svetu. Otrok ti postane nekaj svetega.

Potem končno pride tvoj otrok. Aja, če preživiš tisti porod, na katerega si se tako dolgo pripravljala, prebrala o tem vse knjige, hodila v materinsko šolo, natančno poslušala poročila vseh mamic, ki so prišle mimo, zato, da bi se pripravila na kar najbolj neboleč porod. Porod pa je vseeno grozna stvar (ne mislim vam lagati!) in povem vam, da sem vsakič komaj preživela. In kaj se zgodi, ko končno stisneš tisto čudežno bitjece – bolje povedano – nekaj krvavega in toplega in sluzastega – kar je ravnokar prišlo iz tvojega telesa? Čudiš se in ne moreš verjeti, da je zdaj res tu, da je to živo bitje, da diha samostojno, da bo zdaj ob tebi, čeprav si ga nosila toliko časa v trebuhu, čeprav se je premikal notri in si štela udarce – še vedno nekako nisi mogla verjeti, da je to res tvoj otrok in tega ne moreš verjeti, dokler ga ne dobiš v roke, šele takrat ti je ta otrok realen. Aja, kaj se zgodi po tem, ko ga imaš končno v rokah in ko je porod za tabo? Želiš si še enega. In še enega.

Ja, ampak to je samo začetek zgodbe. Začetek tega, kako težko in lepo je imeti otroke…

Prekopirano iz mojega bloga na Delu-blog, objavljeno 17.9.2006

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !