Arhiv za Februar 22nd, 2011

ena

Torek, Februar 22nd, 2011

  • Share/Bookmark

Ko ljubezen postane bolezen

Torek, Februar 22nd, 2011

Prepisano iz knjige Peklenska gugalnica, avtorica dr. Sanja Rozman, str. 243 (poslušajte intervju z njo o odvisnosti od odnosov)

Kljub temu, da o odvisnosti od odnosov oziroma soodvisnosti mnogo avtorjev piše že vrsto let, si še ni utrla poti do uradne medicinske kvalifikacije bolezni, kar pomeni, da je zdravniki ne obravnavajo kot bolezen. Psihiatri imajo svojo kvalifikacijo, a tudi tam je ni. Težave, zaradi katerih trpijo odvisni od odnosov, je po veljavni Mednarodni kvalifikaciji bolezni moč uvrstiti v kategorijo “osebnostnih motenj”. Zasvojenost je v tej kvalifikaciji, če gledamo na splošno, ni opredeljena najbolje. Kemične zasvojenosti so dokaj dobro opisane, kar je pravzaprav velik napredek glede na to, kako je bilo pred 15 leti. Vse druge zasvojenosti pa so razpršene pod raznimi naslovi, zasvojenosti s hrano so na primer opisane v poglavju “Motnje hranjenja”, patološko hazardiranje in patološka kraja se imenujejo “Motnje nagibov”, posebej so obravnavane tudi “Motnje spolne preference”, kamor naj bi sodila seksualna zasvojenost. (več …)

  • Share/Bookmark

Kako preživeti potres

Torek, Februar 22nd, 2011

Kadar ljudje začutijo, da prihaja potres, se v stavbah množično poženejo pod pisalne mize ali se postavijo med vratne podboje. Velja namreč prepričanje, da je to najbolj varno in da takšno zavetje nad glavo poveča možnosti preživetja.

Vendar je to velika napaka – pravi Doug Copp, vodja Ameriške mednarodne reševalne skupine (ARTI) in izkušen poveljnik reševalnih akcij v mnogih katastrofalnih nesrečah.

Doug je aktivno sodeloval v reševalnih akcijah v 60 državah in iskal preživele v 875 porušenih poslopjih. Dve leti je delal tudi kot strokovnjak Združenih narodov za odpravljanje posledic katastrof. Izkušenj ima torej več kot dovolj. Pravi pa, da je bila morda najhujša tista prva: »Prva porušena zgradba, v katero sem se moral splaziti, je bila šola, zrušena med hudim potresom, ki je leta 1985 prizadel Ciudad de Mexico. Vsi otroci so bili pod šolskimi klopmi. In vsi otroci so bili mrtvi, stisnjeni na debelino borih nekaj centimetrov. Bilo je grozno – obsceno in popolnoma nepotrebno. Kajti če ne bi čepeli pod klopmi, temveč POLEG klopi, bi zagotovo večina preživela. Takrat še nisem vedel, da so otrokom celo izrecno naročili, naj zlezejo pod klopi.«

Trikotnik preživetja

Ko se stavba poruši, ostane tik poleg večjih kosov pohištva prazen prostor s prerezom v obliki trikotnika. (več …)

  • Share/Bookmark

ena

Torek, Februar 22nd, 2011

  • Share/Bookmark

Moški in otrok sta dve različni kategoriji za žensko

Torek, Februar 22nd, 2011

S prijateljico, ki je v podobnem položaju, kot jaz, sem se pogovarjala o otrocih in moških. Vprašala sem jo, zakaj nima moškega. Rekla je, da še vedno okreva od zveze s prvim moškim. To je zdaj že… devet let – deset let! Ali je možno, da čas tako leti?

Z njim je bila poročena – dolgo – petnajst let – hotela je imeti otroka, potem pa jo je čez noč zapustil. Sploh se ne pogovarjata več od takrat, od drugih sliši, s kom je zdaj. A še vedno jo boli.

Po devetih letih? Ja, še vedno me boli!

Povedala sem ji za mojo prijateljico, ki je stara toliko kot jaz in jo je ravno tako zapustil mož. V tem primeru je bilo tako, da ona sploh ni mogla imeti otrok. In od takrat je minilo deset let. In zdaj ima perfektnega možička. Ampak… nimata otrok… (več …)

  • Share/Bookmark

Čez dolgih sedem let se bova vidla spet

Torek, Februar 22nd, 2011

Lora je mislila na to, da kot otrok ni imela očeta, a ga ni pogrešala. Njen oče je bil ves čas zdoma. Lora je zelo dobro vedela, kdo je njen oče, a pač ni bil prisoten v njeni zgodnji mladosti in s tem ni imela problema. Tako je pač bilo. A problem s tem je imela njena mama.

Lora ni razumela, zakaj je tako žalostna, saj bo vendar prišel. Kako težko je čakala, kdaj bo oče prišel. Vedno je prinesel darila. Enkrat je prinesel diaprojektor. In fotoaparat. In kotalke. Prva jih je imela v tistem mestecu…

Lora je šla včasih z mamo poklicat očeta po telefonu, a ni marala z njim govoriti. Kaj naj mu vendar pove? Da ga pogreša? Saj ga ni. Da ga ima rada? Pa saj to ve. Kaj ji bo prinesel? Saj ni ničesar potrebovala. Ni hotela govoriti nekaj, kar ji je nekdo drug rekel, da mora reči, pa čeprav je bila to njena mama.  Že takrat je imela fobijo do govorjenja po telefonu, to je moralo biti kaj od prej. Spominjala se je, kako je mama vedno jokala, ker da je sama in brez moža. Lora ni razumela, zakaj je tako nesrečna. (več …)

  • Share/Bookmark

Preteklost definitivno pustite v preteklosti

Torek, Februar 22nd, 2011

Kako naj se prepričam, da je vse v redu, da na svetu vlada obilje in…  Danes mi ni šlo preveč dobro… Oglasila se je preteklost, ki me je mučila, ki mi je govorila, da nisem vredna, da me nihče na mara… aaaa hitro stran  od tam!… Ta preteklost ni bila taka, da bi me kam pripeljala! Torej jo pustimo v preteklosti! Preteklost definitivno pustiti v preteklosti! ) Oh, nek trenutek se mi življenje ne zveni preveč veselo, čeprav… nimam druge šanse, kot da živim! Kristalno jasno mi je, da ne morem umreti! Kristalno jasno mi je, da ne bom umrla in da je smrt v bistvu življenje. In zakaj potem taka žalost? Recimo, da sem se rodila danes na novo in da zame ne obstaja pravilo, da bi morala biti z moškim – ergo sem sama sebi zadostna – ergo imam samo eno nalogo: preživeti (kar imam itak). (več …)

  • Share/Bookmark

Margarina povroča raka!

Torek, Februar 22nd, 2011

Dr.Albert Schweitzer o najhujšem povzročitelju raka

Naj o svojih ugotovitvah, zakaj ljudje obolevajo za rakom in zakaj je rak danes tako razširjen, pove eden najuglednejših zdravnikov vseh časov in Nobelov nagrajenec, dr. Albert Schweitzer.

Dr. Schweitzer je dolga desetletja preživel kot požrtvovalen misijonarski zdravnik v Gabonu v Afriki. Aprila 1913 je prispel v vasico Lambarene, da bi na bregovih gabonske reke Ogowe osnoval bolnišnico. Že naslednjega jutra sta z ženo Helene, izurjeno bolničarko, začela sprejemati bolnike, čeprav bolnišnice ni bilo še nikjer. V prvih devetih mesecih je sprejel skoraj 2.000 bolnikov, pa tudi v naslednjih štiridesetih letih je povprečno pregledal 30 do 40 bolnikov na dan, povrhu pa na teden opravil še 3 operacije. Na začetku njegovega službovanja so prebivalce pestile predvsem lokalne bolezni in infekcije – malarija, spalna bolezen, gobavost, tropska mrzlica in garje. (več …)

  • Share/Bookmark

ena

Torek, Februar 22nd, 2011

  • Share/Bookmark

O tem, kar te udari naravnost v srce

Torek, Februar 22nd, 2011
Pojavil se je, ko je bila v drugem letniku gimnazije. Dolgo ga je poniževala in mu ni verjela, da res čuti do nje to. Zdaj premišljuje, kaj imamo ljudje s tem, da zanikamo ljubezen do koga? Zakaj vendar to počnemo? Nas je strah, da bi nas ranilo, če kdo do nas čuti ljubezen?
Začne se zgodaj… Ljubezen je magnet, ki drži to vesolje pokonci in če jo zanikaš, je hudo.

Jasno ji je kazal ljubezen, a ga je dolgo časa zavračala. Potem pa, se je nekega dne zgodilo… tisto… ko začutiš ta udarec v srce, ko dobiš kurjo polt, ko si… ah, kako se vendar da opisati to čustvo?  Iz neba na zemljo v naše telo… to čustvo, ki ga iščemo od vekomaj, ki se nam je že milijonkrat zgodilo prej… in vemo, da obstaja, zato ga vendar iščemo. In je zdaj spet tu. Tu je zdaj njen ljubljeni, bil je njen šestnajsti rojstni dan in plesala skupaj na Angie in na Hotel California… Plesala sta… tesno objeta… in poljubil jo je … in začutila je telo, ne samo čustva… Začutila je, da je to zares!

Telo, ljubezen, čustva, omamljenost od sreče, da je ta velikanska ljubezen, ki je bila v knjigah, končno tu. To, kar je si je tako želela je končno prišlo. Dve telesi, ena duša…

To je bilo v petek. V ponedeljek je bila šola. Lahko si zamislite, kako je komaj čakala. Kaj vse je fantazirala tisto soboto in nedeljo… Kaj je vse sanjarila… (več …)

  • Share/Bookmark

Kako sem končno razumela, kaj je Bog

Torek, Februar 22nd, 2011

Ja. Nekateri pač potrebujemo dolgo. Čeprav se z duhovnostjo ukvarjam že 23 let. Čeprav … sem se začela spraševati, kaj se dogaja po smrti, kam gre duša, ko sem bila stara šestnajst let in je umrl Tine. To je bila zame zelo brutalna izkušnja.

Nisem mogla nikomur povedati, kaj se dogaja. Sram me je bilo to povedati. Sram me je bilo pred mojo družino. Sram me je bilo pred njegovo družino. Sram me je bilo pred njim, ker sem se grdo do njega obnašala. Umiral je v bolnici, to sem vedela, pa nisem mogla do njega. Groza me je bilo, ker sem mu hotela povedati, da ga imam rada, pa nisem mogla… Če me takrat ni razneslo od silnih protislovnih čustev, potem je res nekaj na meni, dragi Bog, da sem preživela. Ja, saj zdaj vem, zakaj. Pisat moram o tem, ane? (več …)

  • Share/Bookmark