Arhiv za Februar 26th, 2011

Postanek

Sobota, Februar 26th, 2011

Bilo je nekaj zelo lepih dogodkov z njim in ta je bil eden izmed. No, saj ni bil dogodek, bilo je samo čutenje. Občutenje. Bila sva popolnoma na isti dolžini. Bila sva… popolnoma sva padla noter eden v drugega. Bila sva eno! Ko pomislim na ta dogodek, me prevzame tako nečloveško hrepenenje po njem, da bi zdaj stekla tja, mu pozvonila od spodaj, ga skloftala in zakričala na ves glas, da bi zagotovo slišal vsak človek, ki živi v tisti ulici, naj že enkrat pride nazaj.

Vozila sva se po meni popolnoma neznani pokrajini. Po Koroškem, poleg Drave. Pojma nimam, zakaj sva se vozila tam, hotela sva se pač iti po drugi  poti. Bila sva brez otrok in že to je bilo izredno olajšanje. Kadarkoli so bili otroci zraven, smo bili vsi živčni. No, midva sva bila. Otroci pa, kot otroci, najbolje, da se ne meniš za njih. Ali pa, da jih sploh ne vzameš s sabo. (več …)

  • Share/Bookmark

Vzrok depresije je v tem, da človek nima občutka lastne vrednosti

Sobota, Februar 26th, 2011

Bashar – Core Cause Of Depression

Veliko “emocionalnih stanj”, ki sledijo v “mentalna stanja” pri človeku izvira najprej (najprej – najprej – najprej!) zaradi ne-cenjenja samega sebe!

Najpomembnejša stvar pri vsakih takih ponovnih usklajevanjih človeka s tem, kar v resnici je, je to, da ta človek spet začuti svojo vrednost. Takemu človeku mora biti dovoljeno, da začuti, da je ljubljen, da ga podpirajo in da si zasluži podporo.

Ko enkrat človek ve, da ima vrednost in ima jo že z dejstvom, da obstaja (Vesolje ne kreira nič, kar je nevredno!) lahko doda temelje na katerekol pot, po kateri želi izraziti svojo vrednost.

  • Share/Bookmark

LA

Sobota, Februar 26th, 2011

fotko sem naredila jaz, aprila 1996

  • Share/Bookmark

Ljudje, ki se delajo nevidne

Sobota, Februar 26th, 2011

Sem hotela napisati naslov “Nevidni ljudje” – ampak to pomeni nekaj drugega… Ne gre za to, da so ti ljudje nevidni, delajo se, da so nevidni, delajo se, da ne obstajajo. Živim v naselju, kjer stanujemo “drug na drugem”.  Ne moremo se delati, da nas ni, da živimo nekje v puščavi… In vendar se mi zdi, da se večina ljudi v tem naselju… recimo, da jih je kakšnih pet tisoč… dela nevidne. No, otroci ne – to je posebna kasta ljudi. Otroci so še vedno normalni, ne zatirajo svojih želja in če jih starši vsaj malo pustijo, da ne zatirajo svoje osebnosti in da se cenijo, bo še nekaj iz njih… )

Kaj mi gre najbolj na živce pri teh ljudeh (no, včasih moram tudi jaz kritizirat hihi)…

Da se delajo tako neopazne, da so že moteči. To so ljudje, ki gredo mimo mene, ko stojim na cesti pred blokom in kaj čistim ali kaj takega in jaz pozdravim – oni pa še odzdravijo ne… Halo? Opazila sem te, a ne slišiš, da sem te pozdravila, ne skrivaj se. (več …)

  • Share/Bookmark

Drevo življenja

Sobota, Februar 26th, 2011

Tamauček je bil star eno leto, Tamaučica dve, Tavelika je bila stara osem… in jaz sem bila spet noseča. Preselili smo se k Donavi. Iz okna sem gledala na Donavo v daljavi in Donauturm (enkrat, ko je bila megla je izginil…).

Moje življenje se je spreminjalo v pekel. Moj Tamauček… je bil izredno težaven dojenček. Saj je bil zdrav … le občutljiv je bil strašno. Nisem se smela premakniti stran od njega, je že začel piskati. Ni hotel zaspati brez mene… stalno sem ga nosila po rokah. Čisto vsako noč je kričal in vsako noč sem mu nosila po dve steklenički ješprenovega napitka, ki sem ga sama kuhala zanj.

Moje življenje se je sukalo samo med stekleničkami, otroci in strahom, kaj bo ponoči. Moj mož je delal izven Dunaja in ga včasih ni bilo po štiri – pet dni. Imeli smo velike probleme z denarjem. (več …)

  • Share/Bookmark

Ki se kličejo Janezi

Sobota, Februar 26th, 2011

Moji sorodniki z Juga so meni rekli Diri. Če še ne veste, Srbi so nori na pomanjševalnice in spreminjanje imen. Vaše ime bodo takoj spremenili…

Ah, z mojimi Srbi sem se prav dobro razumela. Oboževala sem jih, tako kot oni mene. Čisto drugačen “flow” imajo kot moji Slovenci. Sproščeni so, ni jih strah pokazati čustva tako kot Slovence in predvsem: znajo se nasmejati iz srca. Ugotovila sem, da moram govoriti tako, kot hočejo oni slišati, pa bo. ;)

Ta stavek: Ki se kličejo Janezi - pa so Slobo, teta, moj oče in Boro (se pravi intelektualna elita naše familije) stalno ponavljali, kot kakšne papige. (več …)

  • Share/Bookmark

čičke_čačke_pladne_tačke

Sobota, Februar 26th, 2011

  • Share/Bookmark

So naša grda dejanja grda tudi takrat, če nas pri tem nihče ne zasači?

Sobota, Februar 26th, 2011

Odkar sem “prišla” na internet, sem trn v peti določenim ljudem. Zakaj je nekdo trn v peti ljudem? Ker v tem, kar vidi v tebi, vidi svoje ogledalo – svojo podobo, kar je pri njem narobe. ) No, gre predvsem za znano osebo iz interneta (imenujmo jo oseba A), ki je do pred kratkim pisala po raznoraznih forumih in blogih v nickih. Potem smo ugotovili IME IN PRIIMEK te Gospe.  Gre za ženo nekega pomembnega Moža. Kadarkoli se je ta oseba A zapletla po raznoraznih forumih in spletnih straneh, je prišel njen zaščitnik – oseba B in povedal, da smo mi, ki se ne strinjamo z osebo A, vsi nori, saj ji ne sežemo niti do peta in da to delamo samo zato, ker smo ji fouš. Fouš smo ji pa zato, ker je to tako “srečno” poročena in nadarjena Gospa. (več …)

  • Share/Bookmark