Ki se kličejo Janezi

Moji sorodniki z Juga so meni rekli Diri. Če še ne veste, Srbi so nori na pomanjševalnice in spreminjanje imen. Vaše ime bodo takoj spremenili…

Ah, z mojimi Srbi sem se prav dobro razumela. Oboževala sem jih, tako kot oni mene. Čisto drugačen “flow” imajo kot moji Slovenci. Sproščeni so, ni jih strah pokazati čustva tako kot Slovence in predvsem: znajo se nasmejati iz srca. Ugotovila sem, da moram govoriti tako, kot hočejo oni slišati, pa bo. ;)

Ta stavek: Ki se kličejo Janezi - pa so Slobo, teta, moj oče in Boro (se pravi intelektualna elita naše familije) stalno ponavljali, kot kakšne papige. Začelo se je tako… ko so prišli k nam na obisk, so se z mojim očetom seveda pogovarjali o politiki in… Janez tu, Janez tam… aha, najbolj tipično slovensko ime je Janez.

In potem… slišali so, da se pogovarjamo med sabo… kako se ti kličeš (živeli smo na Primorskem, to je bilo še v sedemdesetih letih)…

Potem je nekdo od teh rekel: “Ki se kličejo Janezi”… spogledali so se in se začeli na glas krohotati in se tolči po kolenih. Jaz nisem vedela, če bi se smejala ali kaj, meni ni bilo smešno, no malo mi je že bilo…

Ker so videli, da mi ni smešno in da ne vem ali bi se smejala ali jih ignorirala, so ponovili štos še enkrat…

Potem sem kapirala, da se moram smejat, da bodo mislili, da sem pogruntala, v čem je štos… :???:

Srbi imajo res občutek za “norost” in ne jemljejo vsega tako racionalno kot Slovenci. Ako ide ide – ako ne ide, snaći ćemo se nekako…

In potem so vedno začeli z enimi in istimi zgodbicami. Kadarkoli smo se srečali, je bilo vse lepo po vrsti – kot posneto na kaseti: “Jel se sečaš Diri, kad je Slobo zvonio tvojoj staroj mami…” Slobo je delal v neki firmi, ki je delala s Slovenci in je prišel večkrat k nam v Ljubljano.

Pisal se je Zelenović.  Prišel je k nam in zvonil. V stanovanju je bila samo moja neizbežna stara mama, ki je bila vedno in povsod prisotna, še na moji prvi poroki na Dunaju je bila in v vseh mojih stanovanjih, kot tisti number 1 iz Alana Forda, pa jamra že od kar vem zanjo: Ve, buste vijdeli, kak bun jas šla na cintur… (cintur = pokopališče).

Stara mama je bila takrat stara kakih sedemdeset let. In se ni nikoli razmila na življenje v mestu – no te stare starše smo vedno vlačili kot medvede naokoli (izraz moje mame), tako sta bila oba – stara mama in stari tata tudi bila v Hercegovini, deda in baba sta bil pri nas…

Seveda sem vedno poslušala, ko sem bila v Hercegovini, kako je prija (prija= prijateljica – izraz za ljudi, ki so se priženili, primožili) in pri stari mami sem poslušala, kako je deda spekel jagenjčka itd itd. Če jih pa nismo vlačili naokoli, smo kovali načrte, kam jih bomo vse še peljali…

Stara mama je bila “povsod”, a  ni bila zadovoljna: Tak bi se šče rada vozila z avijounum, dokleč san še žijva… Mi pa se delamo neumne, kam bomo starega človeka tlačili v letalo… nam še tam umre.

***

Da skratimo:

Slobo je zvonil na vratih.

Stara mama vpraša od znotraj: “Kdo je?”

On: “Zelenović iz Beograda”.

In ona: “Ne poznan nikšega Zelijenoga…”

In on: “Pa Slobo iz Beograda! Stara mama, ja sam, Slobodan!”

In ona: “Ka? Koga? E, jas ne poznan nikoga.”

Ko se tega spomnim, se začnem vedno krohotati…

No, Slobo je še malo zvonil, potem pa je obupal in je šel. Seveda je vedno tema, ko gremo v Prekmurje in se pogovarjamo o tem, kako stara mama Zelijenoga ni pustila notri.

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !