Ljudje, ki se delajo nevidne

Sem hotela napisati naslov “Nevidni ljudje” – ampak to pomeni nekaj drugega… Ne gre za to, da so ti ljudje nevidni, delajo se, da so nevidni, delajo se, da ne obstajajo. Živim v naselju, kjer stanujemo “drug na drugem”.  Ne moremo se delati, da nas ni, da živimo nekje v puščavi… In vendar se mi zdi, da se večina ljudi v tem naselju… recimo, da jih je kakšnih pet tisoč… dela nevidne. No, otroci ne – to je posebna kasta ljudi. Otroci so še vedno normalni, ne zatirajo svojih želja in če jih starši vsaj malo pustijo, da ne zatirajo svoje osebnosti in da se cenijo, bo še nekaj iz njih… )

Kaj mi gre najbolj na živce pri teh ljudeh (no, včasih moram tudi jaz kritizirat hihi)…

Da se delajo tako neopazne, da so že moteči. To so ljudje, ki gredo mimo mene, ko stojim na cesti pred blokom in kaj čistim ali kaj takega in jaz pozdravim – oni pa še odzdravijo ne… Halo? Opazila sem te, a ne slišiš, da sem te pozdravila, ne skrivaj se.

Lobotomija možganov brez operacije (to dela socializacija..). Prestrašeni tako, da še odzdravijo ne! To so ljudje – telesa. Ljudje, ki 24 ur na dan gledajo televizijo, delajo vedno eno in isto – roboti – roboti – roboti… Predvsem pa… imajo v sebi občutek, da so ničvredni. Saj še tega niso vredni, da bi jih človek, ki ga ne poznajo, pozdravil. Le kaj hočem od njih? Nič, samo opazila sem, da obstajajo, kljub temu, da so se že zdavnaj začarali v nevidne. (

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !