Postanek

Bilo je nekaj zelo lepih dogodkov z njim in ta je bil eden izmed. No, saj ni bil dogodek, bilo je samo čutenje. Občutenje. Bila sva popolnoma na isti dolžini. Bila sva… popolnoma sva padla noter eden v drugega. Bila sva eno! Ko pomislim na ta dogodek, me prevzame tako nečloveško hrepenenje po njem, da bi zdaj stekla tja, mu pozvonila od spodaj, ga skloftala in zakričala na ves glas, da bi zagotovo slišal vsak človek, ki živi v tisti ulici, naj že enkrat pride nazaj.

Vozila sva se po meni popolnoma neznani pokrajini. Po Koroškem, poleg Drave. Pojma nimam, zakaj sva se vozila tam, hotela sva se pač iti po drugi  poti. Bila sva brez otrok in že to je bilo izredno olajšanje. Kadarkoli so bili otroci zraven, smo bili vsi živčni. No, midva sva bila. Otroci pa, kot otroci, najbolje, da se ne meniš za njih. Ali pa, da jih sploh ne vzameš s sabo.

Ustavila sva se pri stolpu in bazenu. Raziskovala sva breg reke in  potem sva šla po stopnicah gor. Ogledovala sva si bazen in se pogovarjala o tem, da je škoda, ker je tako zapuščen.

Bilo je tako lepo. Pomladansko sonce je sijalo. Bilo je okoli poldneva. Sobota.

Potem sva postala, se objela in se začela poljubljati. Vse je bilo popolnoma naravno, spontano. Prehajala sva eden v drugega. Čas se je ustavil. Dotik, objem, poljub. Povezanost. Oh, ta občutek…  Pripadnost. Mir. Vedenje, da je vse v redu. Ljubezen. Ljubezen. Ljubezen, ki se je lahko dotakneš.

To mi je ostalo od takrat.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !