Ateisti in “cerkveni”

Ateist je tisti, ki ne priznava Boga. Kako to vem? Ena ženska je nekje na blogu rekla, da je Bog dogma…

Bog je dogma? To so mene učili moji starši, ko sem bila še v vrtcu. Spominjam se, kako sem v vrtcu trpela zaradi dejstva, ker sta bila oba moja starša v Zvezi komunistov. No, ne zaradi tega, trpela sem  zaradi otrok, ki so hodili v cerkev in mi govorili, da se bom zaradi tega, ker ne hodim v cerkev, cvrla v peklu.

Uuuuu same hude besede. cry

Nisem razumela, kaj je to hoditi v cerkev, saj nikoli nisem hodila v cerkev. Doma mi tega niso razložili, rekli so samo, da Boga ni.

In kaj je pekel? In kaj pomeni se cvreti v peklu? In zakaj bi se ravno jaz morala tam cvreti? Kaj sem pa naredila? Ja… nisem hodila v cerkev.

Potem sem začela hoditi v šolo in opazila, da obstajata dve vrsti šolarjev. Eni, ki hodijo po pouku k verouku in drugi, tako kot jaz, ki ne hodijo. Razen  tega, smo mi, Komunisti imeli popolnoma drugačne navade od Cerkvenih. Novoletno jelko smo postavili po božiču, bog var prej. Pa še nekaj je bilo, kar je bilo zelo značilno samo zame. Miklavž. Mi, Komunisti seveda nismo mogli vedeti, kaj je Miklavž, a jaz imam ravno takrat rojstni dan. ) In nisem razumela, zakaj dobijo nekateri otroci na moj rojstni dan darila. Joj, to je bilo zame tak misterij. )

Pa še nekaj je bilo… velikonočna jajca. Takrat smo bili ponavadi v Prekmurju, kjer so seveda ljudje možično hodili v cerkev, tudi tisti, ki so bili Komunisti (no, ne vem natančno, a moji sorodniki niso bili Komunisti, razen mojih staršev). In za veliko noč smo pač hodili vsi v cerkev, takrat je bilo očitno dovoljeno…

Z vprašanji Boga sem se zelo soočila po mojem šestnajstem rojstnem dnevu, ko mi je umrl fant, ki mi je pokazal čustva. Bila sem v grozni situaciji. :cry: Vedela sem, da bo moj fant umrl, saj je bil neozdravljivo bolan. In nisem mogla nič narediti, da bi to njegovo bolezen zaustavila. V bolnici sem ga obiskala samo enkrat, ker mi je bilo preveč nerodno zaradi njegovih sorodnikov… Tukaj je prepisano iz mojega dnevnika, ki sem ga napisala leta 1979 na njegov rojstni dan. In ja, enkrat sem šla kar sama v cerkev, kjer sem po svoje molila, da bi ozdravel… No, od takrat naprej se ukvarjam s tem, kam gre duša, oz. kaj je sploh človek, kako je “sestavljen” itd.

Da res obstaja Bog, pa sem “ugotovila” šele pred dvema letoma. In sicer od Doreen Virtue v eni od njenih knjig. Nekje lepo razloži dualnost, ki jo čutimo ljudje na zahodu do Boga (lahko, da je bil kateri drug Učitelj, bom probala poiskati tisti tekst).

No, mi imamo drugačen odnos do Boga kot na Vzhodu. Na Vzhodu imajo ljudje občutek – to jim govorijo od rojstva – da so eno z Bogom, pri nas pa je Bog nekje daleč stran, nad oblaki. Pa ni, Bog je v nas, v vsaki naši celici. Druga stvar pa je seveda, če ne verjamemo v to. Če ne verjamemo, potem ga pač ni. )

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !