Moja najstnica nosi moja oblačila!

Ko sem bila stara toliko kot moja najstarejša hči – to je šestnajst let, je bilo najbolj pomembno to, kako sem bila oblečena in da bo to, kar imam na sebi kul.

Kaj je bolj pomembno od tega, da se nekdo, ki je v puberteti počuti dobro v svoji koži? Če sam ni prepričan, da je tako, potem je… joj. Kompleksi. Občutek manjvrednosti… Poznate, ne?

Ko sem bila stara šestnajst let nisem nikoli pomislila, da bi se oblačila tako kot moja mama. Njena prepričanja, vrednote, stil oblačenja, njeni prijatelji… vse to je bilo na milijone let oddaljeno od mojih.

Imela pa sem, na gimnaziji, zelo kul profesorico angleščine, s katero smo se na veliko pogovarjali in ki je rekla, da nosi oblačila od svoje hčerke oz. ona nosi njena. Takrat se mi je to zdelo popolnoma nemogoče, da bi to jaz počela, a zdaj, ko se to meni dogaja, to zelo dobro razumem.

Moja tavelika hči je velika skoraj toliko kot jaz in ima podobno postavo kot jaz. Mislim, da imam jaz kakšnih pet do deset kil več kot ona. Ali pa ona več kot jaz. Vse skupaj se stalno spreminja. Naša telesna teža je odvisna od psihe. )

A obleka… Ko smo živeli na Dunaju in sem imela samo tega otroka, ki je zdaj star 16 let, sem hodila v H&M. Prvič zato, ker smo živeli v bližini Mariahilferstrasse, kjer je bila prva trgovina na Dunaju, mislim, da so prvo odprli leta 1995. Bila je odprta točno zame in za mojo hčer.

Ker sem jaz ugotovila, da so stvari, ki so za otroke in imajo številko 170 recimo (mislim, da je to največja otroška številka) ravno tako kul in da so mi prav… le da so polovico bolj poceni, sem si pač kupovala te obleke. ;)

Aja, takrat sem veliko hodila v fitness, včasih tudi po tri ure na dan. Na dan!!! In jedla sem samo sadje in samo korenčke in enkrat sem se postila enajst dni… Kakorkoli, potem sta se čez par let zgodila Tamaučica in Tamauček in jaz sem med tretjo nosečnostjo prišla na 80 do 85 kg (moja “normalna teža je 58 kg, visoka sem 164 cm).

Seveda vsaka “normalna” ženska, ki je rodila tri otroke, tako kot jaz dobro ve, da ji je v nosečnosti, pri porodu in po porodu prav popolnoma vseeno, koliko tehta in kaj se dogaja z njenim telesom, vsa pozornost je na otroku.

Ko enkrat otrok začne hoditi, sploh pa, ko začne hoditi v vrtec, mati se pa vrne v službo… z drugimi besedami, ko se življenje vrne na stare tirnice, takrat se začne ženska spet ogledovati.

Misli si, torej: misijo otroke sem uspela spraviti skozi. Želela sem si sicer več otrok, morda bodo kdaj prišli, morda ne… s partnerji sem imela vedno težave… a tako je hotel Bog, zaradi kateregakoli razloga pač.

Tu sem, stara sem čez štirideset let, pa tudi če bi bila stara šestdeset let… Začneš spet od začetka. OK, tvoj prvi otrok je že toliko zrasel, da hodi zdaj že v srednjo šolo… Aha, si se zbudila iz spanja, Dajana, a si kaj zamudila? Saj je že na Dunaju naredila pet let šole. Pa kdaj? Pa kako to hitro mine, ljudje! :evil:

Če že govorimo o sedanjem času… Pred dnevi sem bila v H&M-u na Čopovi (priznam, da je tisti na Mariahilferstrasse bolj udoben in večji od tega v Ljubljani in predvsem ima veliko igralnico in televizijo, kamor sem dala svojo tamalo, da sem lahko sama izbirala in pomerjala obleke…, ampak jaz tega ne potrebujem več, moji otroci so medtem zrasli…).

Kakorkoli, kupila sem si nekaj majic prečudovith barv, ki so zdaj tam v modi: petrolej modre, travnato zelene, oranžno rožnate,  ciklamne, temno modre skoraj črne… In kaj se zgodi? Moja hči jih zagleda in me prosi, če ji jih posodim. Saj veste, kaj pomeni posodim, ane? evil

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !