dajana

Smo na dvorišču kmečke hiše. Veliko nas je. Nekaj praznujemo. Na mizah se šibi hrana. Pojedli smo in zdaj se pogovarjamo. Včasih kaj zapojemo. Pa spet malo spijemo in govorimo, govorimo.

Dragi sedi malo stran od gruče ljudi. Sobota je, na začetku pomladi smo. Vsenaokrog se poraja novo življenje, diši po vlažni, prebujajoči se zemlji.

Otroci kričijo in se lovijo naokoli.  Starejši se glasno pogovarjajo, mahajo z rokami in se smejijo. Lepo se imamo. Res lepo.

Pri otrocih sem.  Z enim očesom spremljam, kaj dela dragi. Kar naenkrat me prime želja, da bi ga dotaknila. Potrebujem to tako močno, da me kar zaboli. (več …)

Pred dvajstemi leti sem se družila z Ingrid. Saj ne morem verjeti, da je enajst let, odkar smo praznovali Millenium…

O tem moram še pisati, kako sem se tega veselila, konca stoletja… Bila sem na Dunaju, hodila sem na tečaj in stanovala sem skupaj z Ingrid. Ona ni bila moja prijateljica, bila je moja znanka, sošolka. Hodili sva skupaj na tečaj in potem sva se po koncu vozili daleč na drugi konec mesta. Ingrid je bila visoka punca, dolgih las, zelo komunikativna, veliko se je smejala. A nesamozavestna…

To sem takoj opazila. Ni verjela vase. Imela je neke komplekse, česar sploh nisem razumela, saj je bila res v redu punca. Nekega večera, ko sva se vračali domov, mi je povedala, da je zaljubljena v Marka, ki je tam učil. Meni Mark ni bil preveč všeč,  saj se mi je zdel samovšečen in aroganten. (več …)

Včasih se spomnim na kakšen diamant. Na sceno iz mojega življenja, ki mi pomeni toliko kot diamant.

Oh, ta scena se je zgodila  že zdavnaj. Ampak… glede na to, da sem ugotovila, da je čas problem samo takrat, ko smo v telesu in… ker smo pravzaprav večna bitja, ki nikoli ne umremo, samo prehajamo iz telesa v telo… potem ostanejo taki trenutki kot diamanti. Večni…

Pravzaprav je bila moja puberteta čudovito lepa. A v njej sem doživela neizmerno žalost in neizmerno trpljenje.

Ko sem bila stara šestnajst let mi je umrl fant. Oh ne… ne bom se spuščala zdaj v to žalost. Dovolj je bilo eno leto in več oblačenja v črnino in žalovanja.  Dovolj sem se mučila, da sem jaz kriva, ker je umrl. Zato, ker se nisem pogovorila z njim. Da mu nisem šla povedat, da mi je hudo, da se mi bo zmešalo od tega, ker nisem mogla govoriti z njim. Bil je v bolnišnici, umiral je za rakom, meni pa je bilo grozno iti tja k njemu. (več …)

Saj je ni hotel. Vse skupaj je naredil nekako v deliriju. Na tisto obdobje se sploh ne more prav dobro spomniti. Kot da bi bil takrat zadrogiran ali stalno pijan. Sploh ni mislil  jasno. Bilo je… kot da ima vročico, kot da to počne nek drugi Peter, nek njegov dvojnik, nek demon, ki je prevzel njegovo telo in mu ukazuje, kaj mora delati. Potem pa se je kar prepustil temu toku in sprejel novo igro, za katero je že na začetku vedel, da ni prava, da ni njegova in da noče v njej igrati… Ampak, včasih gredo stvari kar svojo pot…Vse skupaj je imelo napačno osnovo… Kot, da bi bila Ištar kriva za njegove napake in bi moral Ištar kaznovati za to, ker je naredila nekaj “narobe”. Kaj je naredila Ištar “narobe”? Ni ponorela, ko se je Peter pogovarjal s Sonjo po internetu. Sploh ni naredila nič, ko je videla, da jo je Peter začel varati. Najprej virtualno, potem pa zares. Peter je Ištar zameril najbolj to, da se sploh ni borila zanj. (več …)