Moja komunikacija

Kot otrok sem bila izjemno sramežljiva in zaprta vase. Sicer se mi je… če pogledam zdaj na svoje otroštvo, vedno zdelo, kot da gledam na svoje telo izven sebe. Bila sem kot opazovalec od zunaj. Nisem bila resnično “tam”.

Vsekakor so se mi ljudje okoli mene zdeli izredno dolgočasni. Plehki. Prazni. Nisem dobila na svoja vprašanja od njih nobenih odgovorov. Nisem bila rada v svojem telesu kot otrok. Zakaj? Ker nisem bila v komunikaciji z okoljem, z ljudmi okoli sebe.

No, saj moje otroštvo je bilo lepo. A bila sem tako osamljena… Nisem imela nikogar, ki bi se pogovarjal z mano. Mislim… na resnični pogovor. Saj sem imela sestro, očeta in mamo… a med nami ni bilo prave komunikacije. S sestro sva se celo otroštvo tepli, sploh pa kasneje, ko sva začeli hoditi v šolo. Jaz sem jo hotela komandirat, saj sem bila starejša in sem mislila, da sem zato glavna, ona pa se seveda ni pustila. In ona je bila v glavnem zunaj, pri sovrstnikih, jaz pa doma,  pri knjigah.

S starši se nismo pogovarjali. No, to, kar je bilo nujno, seveda. Kaj bo za kosilo. In kako je bilo v šoli. Moje življenje je bilo – kasneje v puberteti – polno velikanskih pretresov in žalosti. In vse bi bilo veliko veliko lažje, če bi se imela s kom za pogovarjat. Ko bi vsaj vedela, da obstaja kakšen Bog ali angeli… Glede na to, da smo izhajali iz komunistične familije, je bilo seveda vse, kar je bilo povezano s Cerkvijo, prepovedano in degradirano v nekaj, kar delajo “prismuknjenci”.

No, ne vem, če bi bilo moje življenje kaj lažje, če bi hodila v Cerkev. Gotovo bi bilo, saj bi vsaj vedela, da obstaja Bog… ampak, bilo je pač tako, kot je bilo. Ravno zaradi tega, ker komunikacije v mojem življenju ni bilo veliko (in jaz mislim na tisto resnično komunikacijo, na pogovor s človekom, ki mu lahko vse zaupaš, ki ga lahko vse vprašaš in ki ti lahko nekaj pametnega pove nazaj), sem jo zato toliko bolj goreče iskala.

Končno sem našla komunikacijo, ki sem jo iskala, pri prvem “pravem” fantu. Še zdaj ne vem, zakaj nisva ostala skupaj. No, jaz že vem, zakaj, iskala sva negativne stvari drug na drugem, kar počne 99% ljudi in zaradi česar gredo ljudje narazen.

Tisti fant se je znal tako lepo pogovarjat.  Končno sem dobila, kar sem iskala. Potem je bilo po sedmih letih konec zveze. Pa je prišel drugi fant… Je bilo po petih letih konec zveze… Je prišel tretji… in tako je šlo to pri meni naprej.

Na žalost sem vso komunikacijo z bivšimi prekinila. No, saj je nisem prekinila. Koga kdaj pa kdaj še srečam in prepričana sem, da vsaj dva od njih  redno bereta tale blog. In z nekaterimi ljudmi se pač nehamo pogovarjati, saj se naše poti razidejo.

Poznam veliko ljudi in z veliko ljudmi sem imela zelo dobro komunikacijo, že zdavnaj prej, preden je prišel internet. Za nekatere ljudi je internet pomenil popoln preboj, ker so končno resnično začeli komunicirati.

A res????

Jaz sem z ljudmi komunicirala že prej in se mi je internet zdel resnično naporen. Ne, internt seveda,  ampak komunikacija z ljudmi, ki so od nekje vleteli na moj blog, prebrali tri štiri stvari iz mojega življenja in si seveda mislili, da me tako dobro poznajo in da morajo povedati svoje mnenje o meni. Ki mene seveda niti slučajno ne zanima.

Jaz nimam bloga za to, da dobim komentar od nekoga. To me ne zanima. Blog pišem za to, da imam komunikacijo z mojo skupino, z mojo klapo. In sploh ni nujno, da moram dobiti feedback nazaj. Saj ga včasih dobim. In moji bralci so naučeni in zelo dobro vedo, da… če bodo nesramni, jih bom izbrisala. In tudi zelo dobro vedo, da sem iskrena. In dobro vedo, da sem globoka. In da bolim.

Ja… o čem bi se pogovarjala? O tem, kako je bilo, ko je bil otrok. O tem, kako je bilo v šoli. O tem, kako je bilo, ko se je začel spolno prebujati. O tem, kakšne neumnosti je špičil. Kaj je bral. Kateri učitelji so bili v redu, kateri so bili grozni.

O tem, kako je bilo, ko je bil prvič zaljubljen. Kaj se je zgodilo. Kaj sta se se pogovarjala. Kaj sta imela. O tem, kolikokrat je seksal, preden se je poročil. S kom, kje. O tem, kako je bilo na srednji šoli. Kdo je bil njegov prijatelj. Kdo ga je izdal…

Kaj najraje je? Kaj najraje gleda? Kako se zabava? Katere so njegove bolečine? Kako je bilo na njegovi poroki? Kako je bil zaljubljen? Je bil sploh kdaj res zaljubljen? Kdaj je nehal biti zaljubljen? Kateri inštrument igra? Kako je bilo, ko je igral na odru…

Joj, kako bi se jaz pogovarjala te stvari.  ;) Cel dan, celo noč. Vse dni v letu.

  • Share/Bookmark

Tags:

7 odgovorov to “Moja komunikacija”

  1. Aleksandra komentira:

    Hei..Zakaj si nekomunikativna ? Ker se nimaš s kom pogovarjati ? Veš, jaz sem nekomunikativna, ker se nikomer nimam kaj pogovarjati. Ti vsaj imaš koga s komer se lahko pogovarjaš (s fantom prvim si bila skupaj 7 let,..), meni zaradi moje nekomunikativnosti še 1 mesec in pol komaj uspe imeti fanta..

  2. Dajana komentira:

    Aleksandra… s fanti se pogovarjat je nekaj najlepšega. O čem pa bi se pogovarjala? Te nič ne zanima? Vprašaj ga, kako je živel kot otrok, kaj najraje je, katera je njegova najljubša oddaja na TV, katera je njegova najljubša pesem, kam rad hodi, naj pove kakšen zanimiv dogodek… ali pa mu ti kaj povej. Nikar ga ne sprašuj o stvareh, zaradi katerih ti je nerodno ali grozno… čisto normalno se pogovarjaj, kot s prijateljico. In ni ti treba biti s fantom zato, da se boš z njim “poročila” ali kaj podobnega. Življenje jemlji enostavno, preprosto, uživaj v trenutku. In če se pogovor ponesreči… nič hudega… se boš pa pogovarjala z drugim. ;)

  3. Aleksandra komentira:

    Hvala, Dajana. Če se z njim ne posreči pogovor, se bo pa z drugim posrečil… Zakaj mi vsak to reče, ko pa pri meni sploh ni tako. Imela sem že 5 fantov, z nobenim se pogovor ni posrečil, zato bi rada, da se enkrat končno ‘posreči’, in to z njim, ne s katerimkoli drugim, ker samo NJEGA lahko vidim kot najboljšega prijatelja in fanta, nikogar drugega. Nikogar ne spustim blizu sebe, če pa pride preblizu (kot ON) in se tega začnem zavedati prepozno, ga imam spet na distanci. Ne vem zakaj se tako bojim pogovarjati z nekom in si biti blizu, ter zaupati, se mu odpreti. Želim si, da bi imela nekoga ki bi mu lahko zaupala, ampak potem je tu spet strah, da me bo komu izdal, bova skupaj samo mesec dni, potem pa je tako ali tako brezveze, da mu sploh kaj zaupam. In še to – ko se ena tema zaljuči, ne znam preklopiti na drugo. Kaj je z mano narobe ?!

  4. Dajana komentira:

    aaaaaaaaaaa S TABO NI NIČ NAROBE!!!!!!!!! <3 <3 <3 Pač ne znaš se pogovarjat. Imela si že nekaj neuspehov in se ti zdaj zdi, da se pač NIKOLI ne boš znala z nikomer pogovarjat.

    Saj nas tega, kako se pogovarjati ni niče učil!!! In to je NAJPOMEMBNEJŠA stvar. To je tako težko. Moraš prav reči, da ne izpadeš neumno, da ne rečeš česa narobe, da ne bo on mislil… karkoli že.

    Imela sem popolnoma identične probleme. Zato, ker sem bila pri petnajstih tako zakompleksana in ker nisem imela nikogar, da bi se z njim pogovarjala, se enostavno NISEM pogovarjala. Bila sem kar tiho. Recimo… tam je bil en fant, s katerim sem se dopisovala in sem mu pisala romane (res romane!) v pismih … hihi takrat še ni bilo interneta in smo si morali pisati ali pa kako drugače priti v komunkacijo…

    Kadarkoli pa sem ga videla v živo, sem nehala govoriti! Od strahu in od panike, ker sem v pismih povedala "vse", v živo pa sem izgubila dar govora.

    OK, tisti fant je "opadel"… pa še enih deset jih je. Samo zaradi komunikacije!!!

    Hej, to se da trenirat. Zamisli si situacijo, da si z njim skupaj. Daj si ogledalo pred sabo in reci kaj in si odgovori (=kot da on odgovarja). Treniraj!!! Ali pa delaj to z najboljšo prijateljico. Ali pojdi na kakšen tečaj komunikacije…

    Vsako stvar se da naučiti. Vsako stvar. Če si fantu všeč, te prav gotovo ne bo pustil, zato, ker nerodno govoriš. Če pa te, pa ni taprav. :)

    Madona no, jaz bom kmalu stara 50. let, pa še vedno ne obvladam popolnoma teh veščin!!!

    Pogum! ;) )))))))))))

  5. Aleksandra komentira:

    No, ja, moram priznati, imaš prav. Na začetku mi je to že skoraj uspelo, potem pa spet vse po starem. Bom poskusila govoriti kar tako tja ven dan, tako kot on, morda pa mi le uspe, ker drugače sem taka, da govorim kar tako nekaj tja v tri dni, vendar samo pri določenem občinstvu, ko sem zares sproščena (sošolke poznam že leto dni in pol, pa sem se zares sprostila šele po kakšnem pol letu poznanstva). Je bolje če mu v živo izpovem čustva ali prek messengerja ? V živo bom sicer imela malo treme, ampak bi po eni strani raje povedala v živo, da bi si zagotovila eno temo več. O čem pa se fantje tako radi pogovarjajo z dekleti ? Midva sva se že veliko zmenila o tem kaj rada počneva, kam rada greva ven, tako da je to zdaj že preveč uporabljeno da bi se o tem še lahko pogovarjala.

  6. Dajana komentira:

    … predvsem se moraš povezati sama s sabo, se razvajati, se spoštovati, biti ena sama s sabo. Sama s sabo!!! ;) ))))))))))

    Fantje lahko počakajo. Kam pa se ti tako mudi???

    Takoj, ko boš pomirjena sama s sabo, ko boš vesela in srečna brez kakršnegakoli razloga, samo zato, da obstojaš… bo prišel pravi. ;)

    Če pa boš delala napake in poskuse, napake in poskuse, napake in poskuse, tako kot sem delala jaz… lahko traja še trideset let (tako kot se je zgodilo meni) preden pride pravi. :roll: Zakaj pravi ne bi prišel takoj zdaj?

    Zakaj bi morala menjavati fante? S tem seveda ni nič narobe, le straaaaaaaaaašno naporno je. A ni?

    Zakaj se ne bi uskladila sama s sabo najprej? Zakaj ne bi osvojila veščine komunikacije najprej?
    ;)

    Prosim, nujno kupi knjigo Vrtinec od Esther Hicks. Govori o naših razmerjih. ;)

  7. Ricky komentira:

    Upoznaj vruce dame zeljne avanture na http://www.poznanstva.net

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !