Nek bloger na nekem blogu, kjer prevladuje jamranje, kritiziranje in stokanje o tem, kaj je vse okoli njega narobe piše o tem, kako grozno je to, da živi zraven cerkve, kjer so strašno zvonili ob veliki noči. To, kar počne on, sem delala jaz. Leta in leta. V mojem življenju je bilo veliko tega, kar je bilo narobe. In nekaj je bilo tudi, kar je šlo prav. Jasno. A jaz sem se osredotočala samo na to, kar je šlo narobe in potem tako pritisnila na to, tako težila, tako dramatizirala, bila na vse bobne, pisala dnevnike o tem… pa… se ni zgodilo nič. Še slabše je bilo!
Recimo… živela sem skupaj s starši, ko sem študirala. Imela sem fiksno idejo, da ne morem študirati, saj so bili moji starši zelo glasni, saj je vedno nekdo zvonil na vratih oz. se je slišalo ljudi, ki so hodili mimo bloka (stanujemo v pritličju).
In res… takrat, ko sem začela študirati, je gotovo začel kdo vrtati v steno, nekdo je prižgal naglas muziko ali je otrok ravno pred mojim oknom začel metati žogo v zid. Zakaj? Zato, ker sem samo čakala na to, da se bom lahko pritoževala, da bom spet lahko žrtev. Privlačila sem to. S svojimi mislimi. Na kar mislimo, to postane večje.
Ste že pomislili kdaj na to, da igramo žrtev? In dokler igramo vlogo žrtve se nič ne more spremeniti na bolje za nas! (več …)