iz Wikipedije, tukaj so pokopani:
Tone Tomšič (na seznamu tu)
Slavko Šlander
Miloš Zidanšek
Franc Rozman – Stane (glej seznam zgoraj)
Ivan Kavčič-Nande
Miha Marinko
Stane Semič Daki
Edvard Kardelj
Milovan Šaranović
Dragan Jevtić
Ljubo Šercer (na seznamu zgoraj)
Janko Premrl Vojko (na seznamu zgoraj)
Majda Šilc
Boris Kidrič
Dušan Kveder – Tomaž
Vinko Simončič – Gašper
***
Od šestnajstih herojev se za štiri ne ve točno, kako so umrli oz. obstajata uradna in neuradna verzija! Toneta Tomšiča ni hotel rešiti Boris Kidrič po pričanju Angele Vode (knjiga Skriti spomin), ki “počiva” v isti grobnici.
Tudi “moja” Španka jo ima (no, ona ima več kot 40 let). Grdega. Čez cel hrbet. Bljak. Moram pripomniti, da je imel moj prvi mož (no, še vedno jo ima) tetovažo na desni roki že v osemdesetih letih, ko sploh še ni bilo moderno in po vseh medijih zapovedano, da moraš imeti tatu, če ne, nisi kul. 
Gledam na svoje življenje nazaj in se mi zdi, da je vse skupaj ena sama razvalina. Bila sem z različnimi moškimi skupaj, pa se mi zdi, da me nihče ni imel rad. Zadnji mi je pisal take lepe pesmice, pri njem sem resnično imela občutek: “Oh, Vesolje!!!! Končno! Končno! Pa res obstaja nek osebek moškega spola, ki mu je mar zame, samo zame? To je bil moj romantični, seksi ljubimec, po kateremu sem hrepenela celo življenje. Samo moj, samo moooooj. On je hotel biti z mano, bolj kot s katerimkoli drugim. Vsaj rekel je tako. Rekel je, da komaj čaka, da bova skupaj. Da… če ne bom hotela biti z njim, me bo čakal do konca sveta…” 
