Moje dramatiziranje

Včasih me tako stisne za vrat… Tako me stisne. :cry: Kljub temu, da delam vse na tem, da bi spremenila svoje grde misli, imam včasih take napade brezupa, da mi je za znoret.

Pa saj se že spet hitro dvignem, ampak vseeno. :( Gledam na svoje življenje nazaj in se mi zdi, da je vse skupaj ena sama razvalina. Bila sem z različnimi moškimi skupaj, pa se mi zdi, da me nihče ni imel rad. Zadnji mi je pisal take lepe pesmice, pri njem sem resnično imela občutek: “Oh, Vesolje!!!! Končno! Končno! Pa res obstaja nek osebek moškega spola, ki mu je mar zame, samo zame? To je bil moj romantični, seksi ljubimec, po kateremu sem hrepenela celo življenje.  Samo moj, samo moooooj. On je hotel biti z mano, bolj kot s katerimkoli drugim. Vsaj rekel je tako. Rekel je, da komaj čaka, da bova skupaj. Da… če ne bom hotela biti z njim, me bo čakal do konca sveta…”

In ravno ta me je najbolj ranil. :cry: In ne samo on. Ženska, s katero je skupaj, me napada po internetu. Čeprav sem to prebolela in res razumem, zakaj to počne, me vseeno boli, da se mi take stvari dogajajo…

Mogoče nisem dala dovolj ljubezni? Mogoče nisem tistemu, s katerim sem bila skupaj povedala, kako veliko mi pomeni to, da sem z njim skupaj in da imam z njim komunikacijo.

To je to, kar pogrešam… komunikacijo. Zdaj sem že toliko časa sama, da se začenjam spraševati, kaj je z mano narobe, da sem samska. Mogoče sem prestara. Mogoče sem preneumna. Kmalu bom stara petdeset let, torej… bom itak kmalu umrla… Starka? A ni tako, da Louise L.Hay pravi, da si pri sedemdesetih letih šele v srednjih letih... Torej… kaj je z mano narobe?

Mogoče pa ne bi smela razmišljat o tem, da bi bila rada z nekom skupaj, mogoče bi morala imeti ljubezensko razmerje z Bogom. Kot vse tiste ženske, ki so bile ranjene na čustvenem področju, da so enostavno šle v samostan.

Da bi šla k nunam? No, ne še zdaj, imam premajhne otroke. Pa saj itak živim kot nuna. Nikamor ne grem. Ničesar ne pričakujem. Zdi se mi, kot da je mojega življenja konec. Zanimivo… tudi, ko sem bila z zadnjim moškim skupaj, se mi je zdelo, da je mojega življenja konec. Ničesar se nisem več veselila. Pa sem ga imela 24 ur na dan “na razpolago”. :roll: Ko si z njim skupaj ni v redu. In ko nisi z njim skupaj ni v redu. :cry: Če ni to prekletstvo.

OK, pač ne bom razmišljala o tem, da bi bila še s kom skupaj! Mogoče je ravno to narobe, ker hočem nekaj izsiliti. Stalno se sprašujem, kaj je narobe z mano. Mogoče bi se morala osredotočiti na stvari, ki so v redu v mojem življenju. Saj nekaj jih je. ;) Na ljubezenskem področju pač nisem imela sreče, ampak to pač ni vse, kar obstaja v našem življenju. Ponavljala sem vzorce, ki sem jih videla pri očetu in mami in… to bom zaenkrat pustila… Tu je preveč ran in bolečin. Če bo še kdaj kaj na tem področju, v redu, če ne pa… izpustila bom vse v Božje roke.

Sem pa dobila idejo, da bi šla v New York na tečaj “čiščenja” tega učitelja in delala nekaj podobnega tukaj. No, pa preusmerimo vso energijo v to idejo. :) )))))))

  • Share/Bookmark

Tags:

11 odgovorov to “Moje dramatiziranje”

  1. mike1968 komentira:

    Dajana nekaj ti povem…nič ni narobe s tabo…narobe je s tistimi s katerimi si bila in niso bili vredni tvoje čiste ljubezni…
    ne hiti…počasi…nikamor se ti ne mudi..bo že prišel tapravi..sigurno je nekje samo zate…

    Lep pozdrav

  2. Dajana komentira:

    Oooo, hvala ti, dragi mike. ;) Čeprav ne maram odkrivanja svojih bolečin… ampak včasih pač moram. In poglej… tvoj prečudovit odgovor me je pomiril. Hvala ti. <3

  3. andreja jug komentira:

    didi,na pravi poti si!:)lajkamMučo tole tvoje izpisano direkt iz tvojga necenzuriranega srca…

  4. Rajna komentira:

    Tudi tvoj zaklad miru, radosti, sreče, ljubezni in modrosti se nahaja v tvojem srcu. Ko boš okusila to neopisljivo čarobnost svojega bitja ne boš več podobna suhi gobi, ki komaj čaka na kanček ljubezni in pozornosti, ampak boš zažarela, kot sonce. Najprej sebi in tudi vsem v tvoji bližini. To je možno. Pa ni treba v New York.

    L.p. Rajna

  5. Dajana komentira:

    andi: <3
    Rajna: Vem. Pač… vsake toliko časa imam še te napade, ko sem "needy"… Nisem še stoprocentno "mirna". Imam veliko tega… veliko podatkov… veliko spominov, ki se oglašajo in ki mi govorijo, da nisem vredna, kaj vse sem naredila narobe… itd… Tisto z New Yorkom sem rekla samo zato, da se moramo osredotočiti na to, kar je v redu v našem življenju in potem se bo tudi tisto, kar ni v redu spremenilo. ;)

  6. andreja jug komentira:

    didi,normalno,da še nisi stoprocentno mirna.le kdo pa je v tvojih letih???premlada si še,premladi smo še…zdej še rabmo “nemir”,da nas žene naprej.:)in nas na stara leta popelje v “stoprocentni mir”..kdaj boš pa stara,se boš pa sama odločla:)

  7. Dajana komentira:

    <3

  8. štulič komentira:

    Buhuhuhu :cry:

    :lol: Ma našel te bo! Res da starejši in impotenten :( al’ nosil te bo po rokah in te vodil round d world…

    :roll: Kuko si neučakana!?

    http://youtu.be/59SnyGpd-6I ;)

  9. Dajana komentira:

    Starejši in impotenten? Ne, hvala, takega sem že imela. :evil: Kaj pomeni si neučakana??? Pa saj bom kmalu stara 50.let pa nisem imela normalnega moškega. :roll:

  10. štulič komentira:

    :shock: 50?

    Neverjetno!? :?

    Nu, zdaj je drugo polu_vrijeme življenja… :twisted:

    http://youtu.be/i406g6P0HGg :cool:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !