Dramatiziranje nič ne prinese! Nič! Samo dramo…

Nek bloger na nekem blogu, kjer prevladuje jamranje, kritiziranje in stokanje o tem, kaj je vse okoli njega narobe piše o tem, kako grozno je to, da živi zraven cerkve, kjer so strašno zvonili ob veliki noči. To, kar počne on, sem delala jaz. Leta in leta. V mojem življenju je bilo veliko tega, kar je bilo narobe. In nekaj je bilo tudi, kar je šlo prav. Jasno. A jaz sem se osredotočala samo na to, kar je šlo narobe in potem tako pritisnila na to, tako težila, tako dramatizirala, bila na vse bobne, pisala dnevnike o tem… pa… se ni zgodilo nič. Še slabše je bilo!

Recimo… živela sem skupaj s starši, ko sem študirala. Imela sem fiksno idejo, da ne morem študirati, saj so bili moji starši zelo glasni, saj je vedno nekdo zvonil na vratih oz. se je slišalo ljudi, ki so hodili mimo bloka (stanujemo v pritličju).

In res… takrat, ko sem začela študirati, je gotovo začel kdo vrtati v steno, nekdo je prižgal naglas muziko ali je otrok ravno pred mojim oknom začel metati žogo v zid. Zakaj? Zato, ker sem samo čakala na to, da se bom lahko pritoževala, da bom spet lahko žrtev. Privlačila sem to. S svojimi mislimi. Na kar mislimo, to postane večje. ;)

Ste že pomislili kdaj na to, da igramo žrtev? In dokler igramo vlogo žrtve se nič ne more spremeniti na bolje za nas!

Potem sem šla študirat v Nuk, pa v knjižnico v Ekonomsko fakulteto in vedno je bilo nekaj tam, kar mi je šlo na živce. V četrtem letniku pa se mi je popolnoma ustavilo in nisem in nisem naredila vseh izpitov. Enostavno nehala sem. Potem sem naenkrat našla eno knjigo, ki me je strašno zanimala in to sem lahko brala sredi ceste, na nogometni tekmi, bilo je popolnoma vseeno kje, pozabila sem na vse naokoli, tako mi je bila zanimiva.

Ja… to, kar nas zanima in kjer imamo srce, za to bomo hodili po žarečem oglju, samo da pridemo do tega. :)

To pa, kar v našem življenju ne deluje lahko kritiziramo in kritiziramo, pa ne bo delovalo. Na koncu bomo utrujeni od vsega, tisto pa še vedno ne bo delovalo. :roll:

Recimo, da imam zdaj nekaj problemov in eden od teh je, da nimam dragega. Nimam partnerja. Ugotovila sem, da… se vedno slabo počutim, če nekje na blogih vidim kakšno opazko o kom, ki se ima dobro z drugim. Hm… ko pa sama vem, da od vseh ljudi, ki jih poznam, poznam zelo malo parov, ki bi resnično bili iskreni drug do drugega in resnično uživali v bližini drug drugega. Ampak… vsi pač imamo nek mit v glavi, da je bolje, če smo v dvoje, ane?

Druga stvar… zakaj za boga ne bi mogla biti samska? Saj sem že več kot dve leti samska in mislim, da sem v teh letih izredno napredovala. Prej, ko sem bila z moškim, je bilo vedno nekakšno “suženjstvo”. Nisem mogla delati, kar sem hotela, vedno se je bilo treba prilagajati, zatirati moje želje. In na koncu sem samo še zbežala od tam. Ali je zbežal drugi.

Torej… se bom prenehala pritoževati, prenehala bom kritizirati in osredotočala se bom na to, kar deluje pri meni, kar mi je všeč in… vsak dan mi je bolje… Vsak dan mi je veliko veliko bolje. Takoj pa, ko začnem kaj dramatizirat ali, če sem žalostna ali me kaj spomni na nekaj, česar jaz nimam ali me nekdo napade, kar tako… zato, ker mu je do tega, da me napade… potem mi ni dobro. Ampak… ker to vem, se spet osredotočim na to, kar gre v redu. In vedno bolje mi gre. ;)

  • Share/Bookmark

Tags:

8 odgovorov to “Dramatiziranje nič ne prinese! Nič! Samo dramo…”

  1. Žagz komentira:

    Pa saj ima prav. To je čisto zvočno onesnaževanje, ko nabijajo iz cerkev.XXXXXXXXXX nekako v tej melofiji. Zakonsko bi se moralo prepovedati zvonenje, razen ob dovoljenju lokalne skupnosti, kakor je za javne prireditve. Kristjani pa si naj zvonenje posnamejo na mobilni telefon, ali pa RKC uvede SMS storitev zvonenja, pa dobijo melodijo po sporočilu.
    Je pa to res materija, o kateri še vedno velja nek tabu v večini slovenske družbe, zato takšna opozorila sploh niso zanemarljiva.

    *** cenzurirala D.B.

  2. Dajana komentira:

    Saj nisem rekla, da nima prav. A kaj mu pomaga samo stokanje in kritiziranje?

    Naj si da čepke v ušesa ali naj se odseli. Ali pa naj začne zbirat podpise za rušenje cerkve. :roll: Ali za ublažitev zvonenja. Gotovo gre še komu na živce. Jaz sem tudi za to, da se hrup v mestu zmanjša na minumum. Logika, ane?

    A ne kapiraš, Žagz? Če tolčemo po nečem, česar jasno ne maramo in sovražimo bo samo slabše! Problem moramo rešiti z druge strani, na drug način. Zbrati podpise: 100.000 ljudi je za to, da se zmanjša hrup in naj poskrbijo za zvočno izolacijo ali naj dajo komaj slišne zvonove.

    Probleme je treba reševati na drugačen način. Kritiziranje in nerganje samo poslabša situacijo in širi sovraštvo.

  3. Žagz komentira:

    Strinjam se, da stokanje in kritiziranje per se ne pomaga. Potrebno je ponuditi konkretno rešitev (kakor sem jo jaz z mobilno storitvijo). Ne vem pa, zakaj bi se moral odselit. Naj se Cerkev odseli, a ni to bolj zgodovinsko upravičeno?

    ”Če tolčemo po nečem, česar jasno ne maramo in sovražimo bo samo slabše”
    Ja, seveda, slabše za problem, ki ga ne maramo. Enkrat ga bomo že dotolkli.

    Tudi pogostejša javna razprava o problematiki in ne kritiziranje in stokanje (!) prispeva k premiku. Včasih je dovolj, da se v jezu naredi majhna luknja, pa bo čez čas celega odneslo.

  4. Dajana komentira:

    “Ja, seveda, slabše za problem, ki ga ne maramo. Enkrat ga bomo že dotolkli.”

    To je to, česar 99% ljudi ne razume!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Nikoli ga ne bomo dotolkli. Nikoli. Lahko seveda ubijemo človeka, ki ga sovražimo. Lahko kdo umre, ki nam gre na živce. Pa se bo pojavil drugi, ravno tak človek.

    Daj že kapiraj! Obrniti se moramo k tistemu, kar je v našem življenju v redu ali pa obrniti reševanje problema. Pogajati se moramo s problemom. OK, če bi bila jaz v njegovi koži, bi se odločila, če bom še ostala v tistem stanovanju blizu cerkve, ker najbrž cerkve ne bodo porušili zaradi moje kaprice.

    In če bi nameravala ostati v stanovanju, bi začela zbirati podpise za zmanjševanje zvočnega onesnaževanja.

    Ti povem… če bi danes rešil ta problem in da nikoli več ne bi zvonili, bi našel en drug problem. Podoben.

    Zato, ker je tak človek, ki privlači k sebi probleme, ki po defaultu ne smejo biti rešljivi. To je njegova “igra”. :roll: Tako igra vlogo žrtve, ki jo igra 99% ljudi.

  5. Žagz komentira:

    Dajana, pa to je tak problem, da se ga ne da rešit čez noč. Za take stvari so potrebna desetletja in celo stoletja prizadevanj. Ampak mi danes lahko naredimo zelo kvalitetno podlago za nadaljne rodove. Njim bo potem lažje.

    Pa ni problem v človeku, posamezniku, ampak v ideji. Idejo je potrebno ”ubiti”, ne človeka. Ker, če ni več ideje, se tudi ne bo pojavil ”drugi, ravno tak človek”.

  6. Dajana komentira:

    Da se ga rešit čez noč. No, v enem mesecu, recimo. Gotovo pa v enem letu. Saj ravno zato dela tako draaaaaaaaaaaaaaaamo. Če bi vedel, da čez eno leto ne bi bilo več tega problema, sploh ne bi delal iz muhe slona. Ali pa ga ne bi bilo za naslednjo veliko noč v stanovanju. Bi že kakorkoli razrešil ta problem.

    On piše vedno samo o velikaaaaaaaaaaanskih problemih. O “nerazrešljivih” problemih. Zato, da lahko kritizira. :roll:

    Recimo o državi piše… da se do konca njegovega življenja ne bo razrešilo stanje… Ali nekaj podobnega.

    Pa se bo. Z naslednjimi volitvami. ;) Samo, če ima človek v glavi same take blazne doživljenjske nerešljive probleme, potem pač ne bo nikoli konec.

    Kakšno kvalitetno podlago za nove rodove??? :roll: Za to bodo poskrbeli novi rodovi! Mi moramo poskrbeti zase. Vsak človek in vsak rod mora imeti “kaj” za poskrbeti, če ne bi bilo dolgčas in bi Vesolje nehalo ekspandirat. Ker vedno mora biti “nekaj za poskbeti”. ;)

    Nikoli ne bomo razrešili vseh problemov. Nikoli. ;) Če ne, bi živeli v raju. Raj pa ne obstaja. In če bi obstajal, nam ne bi bil všeč, ker je preveč sterilen.

    Zakaj? Ja, tam ni nobenih problemov za razreševat. Tam je vsega obilo: denarja, lepote, nobenega sovraštva, nobenih pritožb, nobenega nerganja, nobenih alkoholikov… za nič ni treba poskrbet. :roll: Živ dolgčas.

  7. andreja jug komentira:

    podpišem,didi! vse bi znalo bit res!so pa taki ljudje,ki zgolj jamrajo in kritizirajo,fejst naporni.mam sosede v bloku,zdaj jih motjo že moje činčile,ne sam psa,ker si včasih zvečer pač prvošjo ta pravi rokenrol:)ko pa se njihovi otroci zadržujejo in kričijo pod oknom,ko se rabim koncentrirat,je pa vse okej.pa sn se odločla,da bo tud za mene okej.in si lepo na glavo poveznem slušalke.sej problem je sam na začetku,pol ko enkrat padem v koncentracijo in delo,se lahk zraun mene tud kolejo,pa ne bom opazla:)tak da mene v bistvu nič ne moti.moti pa druge.kar lahko nastane problem tud zame.če bodo navalil na lastnika in pol me bo izselu…ampak ker ne čutim več potrebe po problemih in konfliktih,se ne sekiram,pa četud se bo selila.sn se kr tak odločla.neki se bo že našlo.pa še teh starikavih zadrgnjenih ksihtov mi ne bo treba več srečevati…jp.vsaka sprememba je vredna zlata.pa četudi tega ne opaziš na prvi pogled.

  8. Dajana komentira:

    Ja, bravo, andi. ;) Če ti bodo zatežili, da se moraš preseliti, vizualiziraj že zdaj: prečudovito stanovanje ali hišo, v miru, kjer boš živela s svojimi živalmi.

    Ah, jaz sem že razumela, da če ljudje ne bi imeli kaj za kritizirat ali opravljat, sploh govorili ne bi, sploh ne bi imeli “štofa”. Sem mojim otrokom razložila: “Vsak naj se briga zase, pa bo vse v redu!” Ne pa… da en v drugega rinejo, pa stalno težijo to moraš, to moraš, to nisi naredil. Saj ni vrhovne komande. In Bog je sam sebi brado ustvaril. Najprej moraš biti ti v redu, človek sam s sabo in potem je cel svet v redu.

    Ljudje pa toliko kritizirajo in težijo, ker sami s sabo niso zadovoljni in mislijo, da, če se bo svet okoli njih spremenil, jim bo boljše. Kje pa… potem bodo našli spet nekaj drugega za kritiziranje!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !