ko kmetje in kraljice padajo na glavo

Kot otrok sem želela hoditi v cerkev. Pa so mi rekli NE, kaj spet fantaziraš, boga ni, kakšna cerkev, partija tega ne dovoljuje in blablabla. In pika! In začuda se nisem upirala. Za spremembo nisem kljubovala. Cerkev je postala del vsakdanjih “rekvizitov” na poti v šolo. In nazaj. In čisto nič drugega.
Sem pa nekje, na vrhu hriba nad našo vasico, našla svoje skrito “sveto” mesto, kjer sem shranjevala solze in se pogovarjala z bogom. Slednjega sem poimenovala z imenom Abraksas, nekoč sem ga pač sanjala. Kratko sem ga klicala AB. Bil je moj zaveznik,prijatelj. Pravzaprav nekdo, ki me je poslušal. Razumel. In sprejel. In mi pomagal, da sem svojo agresivno pridobljeno umazanijo sproti čistila iz sebe. In ostajala nezamazana.
Odnos z AB-om je bil samo moj. Popolna intima! Nikomur je nisem izdala. Niti najboljšemu prijatelju ne.

napisala Andreja, beri naprej >>>>>

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !