I feel like Petra Majdič

Najbrž je nekaj v zraku …

Ker sem naredila dobro delo, ki se bo po vsej verjetnosti zelo kmalu pokazalo kot blagor za vsesplošno ekologijo bližnjega okolja in za moj duševni mir, ker sem končno bekapirala vse, kar sem v zadnjih štirih letih popisala, poslikala in tudi vse tisto, kar si spravljam v eno datoteko z naslovom: »Saj bom, enkrat. Ko bo pravi čas« in celo nikoli rabljeni kuharski recepti so našli svoj prostor in smo jih rešili morebitnega vesoljnega potopa.

»Enkrat, ko bo pravi čas«. Neverjetno, kako ga presneto hitro zmanjka. Še prej kot na primer medu v 800g kozarcu. Dokazano je, da med nima holesterola, ker če bi ga, potem bi bile moje žile kot satovje v čebelnjaku. Si ga je pa dobro vzeti, za klepet ob podaljšanem kosilu, da spet dobiš nazaj tisti okus po ljudeh. Za hiberniranje nekje vmes, ko se zvečer zemlja ohlaja in za prisilni počitek na kavču. Ja, tudi Spidi Gonzales si včasih nategne kakšno mišico, ki je na tako nerodnem mestu, da potem ne more stopiti na nogo in potem navsegzodaj na postrešju išče, če še imamo kje spravljeno tisto palico od stare mame, da nekako pride do urgence, kjer ga bodo odčarali, da bo spet elastičen kot prej. Poskočen itak nikoli ni bil pretirano tako, da te funkcionalnosti ni bilo potrebno resetirati nazaj.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !