Z nasmehom, Iran

Zakaj ravno tja?

Ker je letos eno tako poletje. Zato, ker se mi je malo milo storilo po Šeherezadi in po pravljicah iz 1000 in 1 noči in ker sem začela močno pogrešati tisto, da na veš čisto, kaj te tam čaka in ko se letalo prilepi k tlom in mu pripnejo stopnice, sodiš cel svet po tem kako izgleda carinik, ki te pusti sredi noči dve uri čakati na viza pregled, kjer se vmes kratkočasiš z  opazovanjem ljudi, ki čakajo s tabo in tuhtanjem, kako sem z ruto na glavi zelo verjetno čisto ista kot moja pokojna stara mama, s to razliko, da sem bila jaz takrat še živa, samo zelo zaspana. Nikoli si pa nisem mislila, da bo to pot za katero si bom morala naglavno garderobo izposoditi, ker moja omara premore natančno en kos rute, ki je dimenzij, da prekrije moje lase, pa še ta je bila nabavljena tik pred zdajci. Še dobro, da nimam dosti las in moja pamet ne pobere preveč blaga… Ampak se je dalo ostati buden, ker sem bila še vedno pod vtisom, ki so mi ga v ustih pustile Turkish Airlines in njihova solata z lososom. Pa pouštrčki in odejica, ki smo jo v sili razmer porabili za zakrivanje rok, ker je takoj, ko se prikažeš iz letala, kazanje gole kože nad lahtjo že definicija filma za odrasle. Hlače so bile že od doma naprej dolge in so do konca take ostale. Pri 35 stopinjah v senci je bilo prav rajsko in še zdaj se mi pozna odtis šivov na nogah, ki so jih pustile hlačnice. Po štirih dneh postaneš mojster za vozle. Rahel vozel na ruti, ko ni nevarnosti, da bi ti jo kam odpihnilo. Močan vozel, ko si ogleduješ znamenitosti in moraš poleg garderobe, fotoaparata, steklenice za vodo, šofirati še čador …

napisala Drsalka, beri naprej >>>>>

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !