V spomin

Vem, da nikoli ne bom razumela zakaj se neke poti končajo takrat, ko so barve najbolj močne, poti najlepše in ko se ti zdi, da so izpolnjeni vsi pogoji, da življenje lahko postane udobno in ljudje dejansko imajo čas početi stvari, ki so jih vedno odlagali na tistikrat, ko bo penzija in bo čas, ko bodo otroci odrasli, ko bo hiša zgrajena …

In presneto, zakaj odhajajo najboljši. Tisti na katere si lahko vedno računal. Ki še niso rekli zadnje besede in še niso dokončali vseh svojih načrtov. Zakaj imam občutek, da ljudje, ki onasnežujejo okolje po principu: »Ne morem, se ne splača, vsi mi težijo, tako ubog sem …«, živijo večno? No, mogoče ne večno, a dlje zagotovo.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !