Ne razumem teh praznikov!

OK, razumem nostalgijo po Jugoslaviji, po Titu, po tem, da smo imeli vsi neko stabilnost pred tridesetimi leti, da smo imeli takrat neko “srečno” prihodnost. Dejansko smo se takrat veselili prihodnosti, v kateri smo zdaj. :) Lagali smo sami sebi. No,  takrat nismo bili obremenjeni s tem, kar bo. Jaz sem hodila v šolo, moja starša sta bila zaposlena, imeli smo dovolj veliko stanovanje, dovolj hrane. Hodili smo na počitnice na morje, obiskovali smo sorodnike, vedno je bilo dovolj denarja za vse, kar smo počeli. Nismo bili bogati. A nismo bili revni. Ravno dovolj preskrbljeni smo bili, da se nismo ukvarjali s tem, kaj bo jutri.

Čez trideset let se je vse popolnoma spremenilo. Najprej… smo starejši za trideset let. Enih ni več, moj oče je umrl. Mama je ostala v stanovanju sama. Midve s sestro sva odšli stran. Jaz sem prišla nazaj, s tremi otroci in brez službe. Preživljamo se tako, da me je včasih tako strah, da od strahu pred prihodnostjo sploh ne smem ničesar jesti – moram takoj na stranišče…

Prihodnosti nimamo več. Oz. seveda imamo prihodnost vsi, a se je ne veselimo več. No, odvisno, v kakšnem “čustvenem stanju” smo. Če je nekdo doživel nekaj hudega, se ne veseli več, ne more verjeti, da se lahko zgodi še kaj lepega… Ali pa ga je strah karkoli nanovo začeti, da ne bi bilo že spet tako prej… Ko pa je nekdo srečen, potem se seveda veseli prihodnosti, saj bo prišlo še več sreče. A zdi se mi, da je pri nas večina ljudi v strahu pred tem, kaj jim bo prinesel jutri. :cry:

Da bi pa nam raznorazna praznovanja, ki v tem času sploh ne držijo več prinesla nekakšno upanje, pa kar takoj pozabimo! Stanovnik, ki pridiga, da smo hlapci, ker smo zadolženi, naj bo raje tiho in naj upa, da ga ne bo oplazil bes lačne in razjarjene množice.

Praznik dela je popolnoma preživet, saj nam nima nič za ponudit. Praznik dela slavi delo – to je bilo aktualno v komunizmu, ko so slavili kult delavca in ko je vsak imel delo.

Danes pa dela ni. Tisti pa, ki ga ima, pa se boji, da ga bo izgubil.

Poslušati partizane o tem, kako so se oni borili in na kaj se moramo opirati v življenju, da nam bo šlo bolje… je kot poslušati pravljičarje, ki govorijo o nekem življenju, ki smo ga pustili za sabo v prejšnjem življenju.

In poglejte… čudo prečudno. Partizane in komunizem smo pustili za sabo, Jugoslavija je razpadla že pred več kot dvajsetimi leti… Mi pa še vedno živimo in še vedno se lovimo med preteklostjo, sedanjostjo in srečno prihodnostjo.

Res da mnogi nimamo skoraj nič denarja. Pa nič zato, zato imamo izkušnje. Res da smo mnogi v strahu, pa nič zato, svoje misli lahko spremenimo na bolje.

Na kaj naj se opiramo? Na same sebe. :) Na same sebe!!!!

e pa na državo, na Stanovnika, na politike ali na kogarkoli zunaj nas. Na dobro voljo.  Na svojo dobro voljo!!! To je najpomembnejša stvar na nas. Da smo dobro volje. Naše misli so najpomembnejše, saj ustvarjamo s svojimi mislimi! Če pa nismo dobre volje, pa se spravimo vanjo! Opirati se moramo na to, da imamo dve roki, s katerima si lahko služimo denar zase in za svoje otroke.

Praznik dela goji kult garanja. In Slovenci smo znani po tem, da smo “pridni”. A sama pridnost nam ne bo prinesla denarja. Lahko garamo dan in noč, pa od tega ne bomo imel nič. Poznam ljudi, ki imajo 230 evrov pokojnine za to, da so garali trideset – štirideset let.

Je to fair? Je to življenje? Je to praznovanje dela, ki naj bi  ga častili? Častiti ni treba dela = akcije,  ampak dobro voljo. Najprej se moramo spraviti v dobro voljo. Iz peta moramo potegniti optimizem za naprej. Iz peta moramo potegniti domišljijo, s katero si bomo narisali svojo prekrasno prihodnost, ki smo jo prav gotovo vsi vredni in ki je tukaj pred nami, čaka na nas, da odpremo vrata = da se dvignemo iz strahu, malodušja in žalosti...

Ker dobili bomo samo to, kar je v naših glavah. :)

Mi smo ustvarjalci mnašega življenja. Kar je v naši glavi, to se bo zgodilo! Če bomo mislili žalostno, bomo žalostni. Če nas je strah, da bomo izgubili službo, jo bomo 100% izgubili! Če si govorimo, da ne bomo dobili službe, je ne bomo dobili!

Vse je v naših glavah – z našimi mislimi si kreiramo svojo prihodnost. In če naše misli ustvarjajo naše življenje, potem se zaboga potrudimo in mislimo zase in za druge ljudi dobre misli, lepe misli, nežne misli, zlate misli, srebrne misli, vijoličaste misli, bogate misli…

:) ))))))))))))))))))))))))))))))))))))))

In potem se bodo vse te misli spremenilo v resnično stvar, v resničen denar, s katerim bomo poplačani za to, da mislimo pozitivno.

Naj vas tale naš junak spomni, kako se moramo počutiti…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !