Pred nekaj dnevi mi je dragi rekel, da ima konec avgusta dopust in če bi se kaj videla pa to… Za tiste, ki ne veste, kdo je moj “dragi”, naj povem, da je to oseba, ki sem jo spoznala pred kakima dvema mesecema na twitterju in imam “odnos” z njim v klepetalnici oz. na chatu. Saj lahko, ane? Jaz sem ločena, on je samski, torej, ne bova nikogar prizadela. 
V glavnem… jaz imam zaradi mojega strahu pred izdajo in šokom, ki mi ga je prizadejal moj zadnji moški pred štirimi leti nekakšno fobijo pred moškimi. Sicer sem v svojem štiriletnem zdravljenju (=štiri leta sem samska) ugotovila, da sem vedno privlačila k sebi moške, ki so grdo delali z mano, me zapustili, nehali govoriti z mano ali se fizično spravljali nadme. In ne samo, da se mi je to dogajalo… ravno tako, kot sem si sama kriva za vse te zgodbice z desci, sem si popolnoma sama kriva za to, da sem že sedemnajst let (=odkar imam otroke) popolnoma brez denarja.
V bistvu sem šla skozi štiriletno “šolo” ugotovljanja in analiziranja, zakaj se mi je do zdaj dogajalo to, kar se mi dogaja in ugotovila sem zelo zanimive reči. Na primer to, da mi je moškega zelo enostavno “dobit”. Ampak, da me postane neznansko strah, ko je tako “daleč”, da bi ta moški (ki je zadnja leta redno prisoten na internetu, ker jaz pač nikamor ne grem, če pa “grem kam”, potem tam ne iščem življenjskega partnerja) dejansko prišel k meni, živet z mano.
V glavnem, “dobila” sem moškega, ki ima vse atribute idealnega partnerja in sploh je po mojih merilih dedec ena A. Tipček se je rodil v New Yorku (vzdih), zadnjih deset let živi v Evropi, je zelo samostojen, premožen, ima dobro službo, je brez otrok, govori tudi evropske jezike – nizozemsko in francosko, imava zelo identično preteklost, je zelo romantičen, celo malo preveč za moškega, ima posebno “slabost” za Italijo in italijanščino – kot jaz, zanima ga duhovnost, za mano “ponavlja” in posluša linke, ki mu jih pošiljam, ima podoben okus za glasbo, igra na dva inštrumenta, poje, je športnik… itd.itd.
In tale tipček naj bi zdaj prišel k meni v Ljubljano.
Mene pa strahovita panika. 
Najina konverzacija je šla takole:
On: Ali obstaja v Ljubljani kakšen dober hotel? Blizu tebe. Saj veš, na kaj mislim.
Jaz: eeee ena blogerka (op.IrenaSirena, za tiste, ki še ne veste… ..) je pred kratkim objavila nekaj fotk o dobrih hotelih v Ljubljani, sploh nisem vedela, da obstajajo… Ampak, so zelo dragi.
On: Ni blema, poglej, koliko stane.
Jaz: Od 300 evrov na noč naprej.
On: Ni problema.
Jaz: Mogoče ti nimaš problema, ampak jaz ga imam.
ena minuta tišine
On: Ali si tam, ljubezen moja?
druga minuta tišine
On: Ali se čutiš neudobno zaradi cene tega hotela?
Jaz: Ja. A ti veš, da imam jaz toliko denarja – no, malo več… okoli štiri sto evrov za cel mesec življenja, plus moje tri otroke. Ne grem se več. Ne grem se več!!!!!!!
On: Samo izpusti, saj veš, da je okoli nas vse polno obilja.
Jaz: Kako naj izpustim? Kaj naj naredim? Kadarkoli dobim položnico, me zadene kap, zato včasih sploh ne odprem. Kadarkoli dobim sms ali klic na mobilnem telefonu, ko ne vem, kdo je… mi postane slabo od strahu. Kako naj izpustil sedemnajst let revščine? Kako?
On: Tako kot jaz. Sedi v miru, prosi Boga, da ti pomaga do denarja, izpusti svojo preteklost. Bodi v sedanjem trenutku. Tako sem jaz naredil. Ko sem to izpustil, sem dobil veliko priložnost, šel v Texas in dobil za svetovalca nekoga iz vrha računalništva v Ameriki.
Jaz: ... nič ne rečem, mujam se in kujam…
Konec scene.
****
Mislim si pa: Madona santa. A tako enostavno je to? In zakaj je bilo potrebno mojih sedemnajst let revščine, odrekanja in pomanjkanja? Ker pač nisem izpustila denarja k sebi. Moški, s katerimi sem se poročila, ki so bili brez denarja in ga niso privabljali. Zadnji je sicer imel denar, a le toliko, da sva oba komaj preživela. Potem me je zapustil zaradi ene, ki je imela več denarja kot jaz…
Tako gre to… vreden si samo toliko, kolikor denarja imaš.
In zdaj bo prišel moj dragi, spal bo v bogatem hotelu in jaz bom lahko pri njem ponočevala, drugače pa bom čez dan v svoji revščini.
In kdo je rekel, da se bova poročila? On, saj je že primerjal moje ime in priimek skupaj.
Ufff, ne, poročila pa se ne bom… madona, sej ga še vidla nisem. OK, čez deset dni ga bom.
A si sploh želim?
Iskreno rečeno.. ne.
Kaj pa, če bi sama imela denar?
Potem, mogoče ne bi bila z njim, bi bila s kom drugim.
Dajančiči, kaj pa sploh govoriš? 
Saj ne gre za moškega, gre za denar, ki ga ti nimaš in ki ga uspešno odrivaš od sebe že sedemnjast let.
Ane?
Ja.
Saj dragi gre lahko v Italijo na dopust, ali kam drugam. Svet je velik.
Na koncu koncev, živita na istem planetu. Najprej si ti zrihtaj denar, da mu boš enakovredna in potem boš videla.
Deal? Deal.
OK, hvala. Zdaj kapiram. Čao!
Tags: denar, jaz, moški ženska
Eh Dajanči, samo denar ti po glavi hodi…
Saj meni tudi, ko vidim položnice in prazen hladilnik. Je pa smrt za ljubezen, ja to pa tudi drži.
Se pa kakšen “hostel” tudi cenejši najde…
Hm… ne vem, v čem je štos… zakaj cenejše?? Saj vendar ima denar! Ne bo mu ga niti približno zmanjkalo tudi po desetih dnevih. On sam je hotel imeti drag hotel! Denar ni problem!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Za vse ljudi ga je dovolj.
))))))))) Jaz ne morem priti do njegovega denarja. Niti do tvojega. Samo do mojega! Če imam jaz “problem” zaradi njegovega denarja, sama do svojega ne bom prišla.
Kapiraš? Denar ni probleeeeeeeeeeeeeeeeeeem!
Seveda zdaj kapiram!!!!!!!!! Pravzaprav to že ves čas vem! Tudi meni, zaradi njegovega denarja ni nič lažje… Vidiš, na koncu revež k revežu sodi, al pa kot si rekla, zrihtat si denar!!!