Zgodba pripoveduje, da je v 15. stoletju v nemški vasici živela revna družina z 18 otroki. Čeprav je bilo videti nemogoče, sta dva brata z umetniškim darom sanjala o tem, kako bi svoje nagnjenje za likovno umetnost uresničila. Pa sta se zmenila, da vržeta kovanec. In tisti, ki bo zmagal, bo šel študirat na akademijo, tisti, ki bo izgubil, bo pa šel delat v rudnik in s svojim zaslužkom brata na akademiji podpiral pri šolanju. Ko bo prvi brat doštudiral, bo pa šel v šolo še drugi brat, tedaj mu bo pa pri študiju finančno pomagal prvi brat.
No, in potem je eden od bratov postal študent, drugi pa je delal v nevarnem rudniku.
Po štirih letih se je prvi brat vrnil, medtem je postal res umetnik. Doma so mu pripravili slovesno večerjo. Pri večerji je prvi brat vstal in se slovesno zahvalil bratu za njegovo veliko žrtev.
In rekel je še: “Zdaj, brat, si pa ti na vrsti! Zdaj greš pa ti v šolo in uresničiš svoje sanje! Jaz te bom podpiral!”
Toda brat, ki je doslej delal v rudniku, se je dvignil in si obrisal solzne oči. Nalahno je dvignil svoje roke in mirno rekel: “Dragi brat, zame je prepozno, da bi šel študirat! Poglej moje roke! Prsti so polomljeni in artritis je moje roke tako prizadel, da ti ne morem vrniti niti zdravljice, kje šele, da bi mogel risati natančne črte s čopičem po platnu ali s peresom po papirju …”
Kasneje je brat, ki je postal umetnik s pomočjo bratove žrtve, v znamenje spoštovanja in zahvale bratu upodobil mjegove roke s sklenjenimi dlanmi. Ta umetnik je bil Albrecht Dürer.
Umetnino je preprosto poimenoval Roke. Ljudje pa so njegovo preimenovali v Roke, ki molijo. In še ene roke.
Njegove slike.
Podobna je zgodba Marie Curie, ki je postala domača učiteljica, da je pomagala študirati svoji sestri Bronji, čeprav bi nadvse rada študirala tudi sama. In ko je sestra postala zdravnica, je povabila mlajšo sestro k sebi v Pariz, tako da je tudi ona začela študirati. O Mariji Curie sem pisala tukaj.
Zgodbo o dveh bratih sem prebrala v knjigi z naslovom Zgodbe za srečo v družini (zgodbe zbral Božo Rustja), izdalo Ognjišče 2003.
***
napisala Ana od srca
Tags: ana od srca
Lepa in poučna zgodba.
Hvala Ani zanjo.
Take zgodbe so prtresljivo lepe! So tudi nam za vzpodbudo … kadar omaguje srce …
Ana… pomisli, kakšna je razlika, ko si ljudje pomagajo oz. ko si mečejo polena pod noge. Če pogledaš našo družbo. Slovenija je tako majhna in skregana. V družini si večkrat imel brate, ki so bili na različnih polih in smrtni sovražniki. Tako recimo sta Janez Stanovnik in zdravnik Velikonja (pozabila ime) bratranca.
Koliko sovraštva za nič! Ali pa, če se ljudje skregajo zaradi hiš, zaradi lastnine, zaradi tega, kdo bo kaj dobil (po smrti starša recimo)…