Intervju z Brucom Liptonom

Predstavljamo del intervjuja z dr. Bruce H.Liptonom, znanstvenikom in celičnim biologom, ki je raziskoval za vlado ZDA in kateri združuje znanstvena in duhovna spoznanja o razvoju celic.
S tem dokazuje vse tisto, kar poznamo in počnemo že mnogo let, da čustva, programi, misli,… posledično vplivajo na naše telo in vsakdanjost. Ko je leta 2005 objavil knjigo z naslovom Biologija prepričanj (ang. The Biology of Belief) in v njej razkril, da tisto kar se počne v duhovnosti, čeprav večinoma očem nevidno, vpliva na razvoj oziroma razpad celic, je: združil, znanstveno dokazal ter podprl duhovno teorijo.

Zato priporočamo branje tega članka, ker znanstveno podpira naše delo.

Naše življenje temelji na tistem, v kar smo prepričani o svetu v katerem živimo – o naših sposobnostih in omejitvah. No kaj pa če so naša prepričanja napačna?

Kaj bi to pomenilo v vašem življenju, če bi odkrili, da je vse od DNK, življenja pa do prihodnosti našega sveta zasnovano na preprosti »kodi realnosti«, ki se lahko spremeni in nadgradi z vašo izbiro?

Za revijo govori dr. Bruce H. Lipton, avtor knjige Biologija prepričanj (ang. The Biology of Belief), ki je eden največjih strokovnjakov na področju sodobnega genskega inženiringa. Dolga leta je preučeval, kako lahko čustva usmerjajo gene. Zelo dolgo je delal na raziskovalnih projektih genov in DNK za vlado ZDA.

* * *

Meryl: Vodilo vaše knjige (The Biology of Belief) je, da mi kot človeška bitja nismo žrtve naših genov, kot se je prej verjelo, in da ima okolje direkten vpliv na naš DNK. Lahko to pojasnite?

Dr.Lipton: Do nedavnega se je verjelo, da so geni samoaktivatorji, kar pomeni, da se lahko sami vklapljajo in izklapljajo. Rezultat tega je, da mnogi ljudje danes verjamejo, da so genetski stroji in da njihovi geni nadzorujejo življenje.

Vendar moje raziskave predstavljajo popolnoma novo razumevanje celične znanosti. Nova biologija pravi, da mi »nadzorujemo« naš genom, ne da on nadzoruje nas. Sedaj je dokazano, da okolje, natančneje, naše dojemanje in percepcija okolja, direktno kontrolira aktivnost naših genov. To pojasnjuje zakaj prihaja pri ljudeh do spontane remisije (popuščanje bolezenskih znakov) ali popolnega okrevanja od poškodb, za katere se je verjelo, da so trajnega značaja.

Meryl: Potem je resnica, da um vpliva na materijo?

Dr.Lipton: Da, ta nova perspektiva človeške biologije ne gleda več na telo kot le na mehansko napravo, ampak vključuje tudi vpliv uma in duha.

Ta preboj je temeljni pri vseh vrstah zdravljenja, saj to pomeni, da s tem, ko spremenimo naša dojemanja ali prepričanja, pošljemo drugačne signale/sporočila celicam, kar povzroči reprogramiranje njihovega delovanja.

Ta nova znanost se imenuje Epigenetika. Obstaja že približno 16 let, vendar je šele sedaj bila predstavljena širši javnosti. Na primer: American Cancer Society je organizacija, ki že 50 let raziskuje gene raka. Vendar so ugotovili, da ima samo okrog 5 odstotkov raka gensko povezavo ter 95 odstotkov, ki nima genske povezave. Ta organizacija je pred kratkim objavila statistiko, da se da 60 odstotkov raka izogniti s spremembo v načinu življenja in prehrani. Sedaj pravijo tako: »Stvar je v načinu kako živite in ne v vaših genih.«

Meryl: Torej je tako dolgo iskan »vrelec mladosti« morebiti skrit prav v nas samih?

Dr.Lipton: Znotraj našega telesa je prav v tem trenutku na bilijone matičnih celic, embrionalnih celic ustvarjenih za zdravljenje ali za zamenjavo poškodovanih tkiv in organov. Vendar je dejavnost in usoda teh regeneracijskih celic pod epigenetskim nadzorom. To pomeni, da so pod močnim vplivom naših misli in percepcije, ki jo imamo do okolja. Zato naše prepričanje o staranju ovira ali spodbuja delovanje matičnih celic, kar povzroča fiziološko regeneracijo ali propad.

Meryl: Kakšno vlogo igra pri tem evolucija?

Dr.Lipton: Izkazalo se je, da Darwin ni imel prav. Današnja znanost izničuje Darwinovo teorijo o konkurenci in borbi, vendar pa bodo potrebna leta, da ta informacija pride v učbenike. Sodelovanje in skupnost so dejansko osnovni principi evolucije, kakor tudi osnovna načela celične biologije. Človeško telo je kooperativno sodelovanje skupnosti petdesetih trilijonov posameznih celic. Skupnost je po definiciji organizacija posameznikov, zavezanih k podpori skupne vizije.

Jean-Baptiste Lamarck je imel prav, 50 let pred Darwinom. Leta 1809 je Lamarck napisal, da težave, ki jih bo imel človek v prihodnosti, bodo posledica ločitve človeka od narave ter da bo to privedlo do uničenja družbe. Po njegovem razumevanju evolucije organizem in njegovo okolje ustvarijo kooperativno sodelovanje. Če želite razumeti usodo organizma, morate najprej razumeti njegov odnos do okolja. Spoznal je, da nas ločevanje od okolja ločuje od našega izvora. Imel je prav.

In ko boste razumeli bistvo epigenetike, potem boste spoznali, da je njegova teorija danes znanstveno utemeljena. Lamarck je za čas svojega življenja izpadel neumen, ker ni bilo načina za razumevanje, in dokazov za njegovo teorijo. Še posebej zato, ker smo sprejeli koncept neo-darwinističnih biologov, ki so trdili, da je človeško telo izpostavljeno genskemu upravljanju. Ampak veste kaj? Napredna znanost sedaj razkriva, da je imel Lamarck navsezadnje prav.

Meryl: Kako potem to vpliva na celični nivo?

Dr.Lipton: Informacije iz okolja, se prenese v celico skozi celično membrano (opna). Včasih smo mislili, da so jedro celice njeni možgani. Vendar sem leta 1985 odkril, da so možgani celice dejansko celična membrana. Njeno jedro pa je reproduktivni center.

Celična membrana spremlja dogajanja v okolju, nato pa pošilja signale genom, da lahko nadzorujejo celične procese, ki omogočajo njeno preživetje. V človeškem telesu možgani pošiljajo sporočila celični membrani, da nadzorujejo njeno vedenje in genske aktivnosti. To je način, kako um skozi možgane upravlja z našo biologijo.

Ko um oceni, da je okolje varno in spodbujajoče ter da podpira življenje, takrat se celice koncentrirajo na rast. Celice morajo rasti, da bi ohranile telo zdravo za normalno funkcioniranje.

Vendar, ko se celice soočajo s stresom, sprejmejo obrambno držo, da se zaščitijo. Ko se to zgodi, se energijske zaloge telesa, katere se običajno uporabljajo za rast, preusmerijo na sisteme, ki zagotavljajo zaščito. Rezultat tega je, da so rastni procesi preprečeni ali omejeni, kadar je sistem pod stresom.

Medtem, ko se naši sistemi lahko prilagodijo akutnemu, kratkotrajnemu stresu, se po dolgotrajnemu in kroničnemu stresu telo izčrpava, ker potrebe energije za vzdrževanje telesa niso v skladu z energijami za vzdrževanje; to pripelje do motenj v telesu in do pojavov bolezni.

Na primer, strah, ki se širi po ZDA po 9/11 zelo uničujoče vpliva na zdravje ameriških državljanov. Vsakič, ko vlada izda opozorilo o možnosti novih terorističnih napadov, strah sam aktivira hormone stresa, ti pa potem izključijo ali zaprejo biologijo telesa in začne se obrambna reakcija. Od napada na WTC se je zdravje v državi poslabšalo, medtem ko je dobiček farmacevtskih podjetij poskočil za 100 odstotkov v manj kot petih letih!

Meryl: Na svoji delavnici ste govorili o tem, kako sprejemamo informacije, ki v nas povzročajo stres. Lahko poveste kaj več o tem?

Dr.Lipton: Glavni vir stresa je »centralni glas« sistema – to je naš um. Um je kot šofer vozila.

Če uporabljamo dobre vozne sposobnosti pri upravljanju in nadzoru našega vedenja in kontroliramo naša čustva, lahko računamo na dolgo, srečno in produktivno življenje. V nasprotju s tem; neproduktivno vedenje, nekontrolirana čustva so kot slab voznik, ki povzroča stres v celicah in vpliva negativno na delovanje in povzroča okvare.

Podatki, ki povzročajo stres v celicah, prihajajo iz dveh ločenih umov, ki skupaj tvorita »centralni glas« telesa. Zavestni um si ti, ko razmišljaš; to je ustvarjalni um, ki izžareva svobodno voljo. On je podoben računalniškemu procesorju, ker lahko obravnava podatke, ki prihajajo iz 40 živcev v sekundi. Nasproti mu je podzavestni um, ki je opremljen z zbirko podatkov vnaprej programiranih vedenj. To je zelo močan procesor, ki je sposoben reagirati na 40 milijonov živčnih impulzov v sekundi. Nekatere programe pridobimo iz genov – to so naši instinkti. Velika večina podzavestnih programov pa je pridobljena z učenjem v času našega razvoja.

Podzavest ni sedež zavesti, ki razmišlja in ustvarja; podzavest odgovarja s »play-back« mehanizmom (op. prev. ponovno predvajanje). Ko podzavest sprejme signal iz okolja, ta refleksno aktivira nekatere od prej shranjene vedenjske odgovore – brez razmišljanja.

Ta skriti del mehanizma avto-pilota pomeni, da je podzavestno vedenje programirano tako, da deluje brez nadzora ali opazovanja od zavestnega dela sebe. Nevrologi so ugotovili, da 95% – 99% našega vedenja nadzira podzavest. Istočasno pa mi zelo redko opazimo podzavestno vedenje in še manjkrat vemo, kdaj deluje podzavest.

Medtem ko naš zavestni um misli, da ste dober voznik, je podzavestni um tisti, ki drži večino časa roke na volanu in ravno ta podzavestni um nas lahko vodi po poti uničenja.

Bili smo zavedeni z informacijo, da lahko z močno voljo premagamo negativne programe v podzavesti. Na žalost, da bi to lahko uresničili, bi morali imeti konstanten nadzor nad svojim vedenjem.

V podzavestnem umu ne obstaja takšna entiteta, ki bi opazovala trakove, na katerih je posneto naše vedenje. Podzavest je nekaj takšnega kot magnetofon, ki »snema in predvaja«. Zato ni razlike v razsojanju ali je podzavestni program dober ali slab, ker je to samo »posnet trak«. V trenutku, ko vaša budna zavest popusti, podzavestni um avtomatsko prevzame in aktivira predhodno posnete programe, ki temeljijo na prejšnjih izkušnjah.

Meryl: Kako pa smo podzavestne programe pridobili?

Dr.Lipton: Pred rojstvom in v prvih šestih letih življenja možgani delujejo večinoma na delta in theta valovih. Ta nizka raven možganov je znana kot hipnotično stanje. Medtem ko je otrok v tem hipnotičnem transu, ni potrebe, da posebej vadi določena obnašanja, ker programe dobi s pomočjo opazovanja staršev, bratov ali sester, vrstnikov in učiteljev.

Poleg tega otrokova podzavest snema prepričanja iz okolice, ki so povezana z njim. Ko starš ali učitelj pravi majhnemu otroku, da je bolan, neumen, slab ali nevreden, se to vpiše kot dejstvo v podzavest otroka.

Ta pridobljena prepričanja predstavljajo »centralni glas«, ki kontrolira usodo celic našega telesa.

Meryl: To je res tako! Zdi se mi, da je naša podzavest nekaj podobnega kot kos zelenega kriptonita iz Supermenovega planeta, ki je edina stvar, ki lahko nevtralizira njegove nadnaravne moči. Ta kriptonit je podoben kot naši temelji iz otroštva. Kot ste prej omenili podzavest ni slaba po svoji naravi – tako kot ni kriptonit. Ampak to so poti, skozi katere se nam programiranje iz otroštva vrača kot pošast, ko odrastemo in nas prikrajša za vse naravne moči. Veliko ljudi se počuti, kot da so ujeti, brez moči, izkoriščeni, kot žrtve; kljub temu, da so njihove zavestne namere usmerjene k uspehu.

Tako smo prišli do najpomembnejšega vprašanja, kako reprogramirati podzavest?

Dr.Lipton: Da bi spremenili magnetofonski trak vedenja v podzavesti, je potrebno pritisniti gumb za snemanje in nato še enkrat posneti program, ki zajema vse želene spremembe. Obstaja nekaj načinov, kako se to napravi s podzavestnem umom.

Prvič, lahko se začnemo bolj zavedati sebe (zavedati se, da smo zavestni) in se manj opirati na avtomatske programe v podzavesti. Ko postajamo popolnoma zavestni, postanemo vladarji svoje usode – ne pa žrtve naših programov. Ta pot je podobna budistični.

Poleg tega lahko uporabljamo energijske metode, ki omogočajo hitro in globoko reprogramiranje podzavestnih programov, ki nas omejujejo.

Obstajajo super učenja, ki odpirajo in povezujejo obe možganski polovici in nam hkrati omogočajo popravilo programov v podzavesti.

Verjamem, da lahko vsaka metoda, ki širi zavest, omogoča, da opazujemo podzavest in odpremo vrata za spremembe. S pomočjo razširjene zavesti lahko aktivno spremenimo naša življenja in jih napolnimo z ljubeznijo, zdravjem in blaginjo. Z uporabo energijskih metod imamo zagotovljen način, da komuniciramo z našimi celicami v telesu.

Meryl: Hvala, da ste te informacije delili z nami.

Avtorica članka: Meryl Ann Butler, vir: awarenessmag.com

www.brucelipton.com

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !