Mt. Shasta

http://farm5.static.flickr.com/4123/4793981650_bc16b7fd09.jpg
Mt. Shasta je nadvse veličastna gora iz Kaskadskega gorovja, v okrožju Skiskiyou na severu Kalifornije približno 70 kilometrov od meje z zvezno državo Oregon. Mt. Shasta je stožec ugaslega vulkana. Dviga se 4317 metra nad morjem in sodi med največje vulkanske vrhove v celinskih ZDA.
Vsekakor je zelo poseben kraj in še zdaleč ni samo gora. Imamo jo lahko za enega najsvetejših krajev na planetu. Gora je mistični vir moči za naš planet; pravzaprav je utelešenje velikega osrednjega sonca tega univerzuma. Vanjo svojo glavno pozornost usmerjajo angeli, duhovni vodniki, vesoljske ladje, mojstri iz svetlobnega sveta, v njej pa tudi bivajo preživeli iz starodavne Lemurije, ki so jo pred malo več kot 12.000 leti zagrnili valovi Pacifiškega oceana. Jasnovidni ljudje jo imajo za velikansko, eterično škrlatno piramido, katere vrh sega bistveno onkraj tega planeta, v vesolje, medgalaktično pa nas povezuje s Konfederacijo planetov za ta del Rimske ceste. Obstaja tudi ponotranjena različica te prekrasne piramide, ki navzdol sega do samega jedra Zemlje. Mt. Shasta bi lahko imenovali vstopno točko svetlobnih mrež tega planeta, kamor se najprej steče energija iz galaktičnega in univerzalnega jedra, nato pa se razširi po drugih gorah in na mreže. Večina gorskih vrhov, kar še zlasti velja za visoke gore, je svetilnikov svetlobe, s katero oskrbujejo svetlobne mreže tega planeta.
Na Mt. Shasti pogosto opažajo nenavadne luči in slišijo nenavadne zvoke. Lečasti oblaki, sence in osupljivi sončni zahodi še dodatno prispevajo k njeni mistični avri. Mnogi predori segajo daleč v notranjost veličastne gore. V Mt. Shasti domujejo tudi današnji Lemurijci, tisti, ki so preživeli potop lemurijske celine pred več kot 12.000 leti. Da, naši lemurijski bratje in sestre so resnični; dobro jim je, fizično so živi, živijo v podzemnem mestu »Telosu«  pod sveto Mt. Shasta.
Preden se je njihova ljubljena celina potopila, so se starodavni Lemurijci, ki so se popolnoma zavedali, kaj jo čaka, z obvladovanjem energije, kristalov, zvokov in vibracij izdolbli prostrano podzemno mesto, v katerem so želeli ohraniti svojo kulturo, dragocenosti in zapise o starodavni zgodovini Zemlje, zgodovini, ki smo jo izgubili ob potopu Atlantide. Lemurija je bila nekoč velikanska celina, večja od Severne Amerike, povezana je bila z deli ameriških zveznih držav Kalifornije, Oregona, Nevade in Washingtona. Ta velika celina je pred več kot 12.000 leti v hudi kataklizmi čez noč izginila v Pacifiškem oceanu. V očeh vseh takratnih Zemljanov je bila Lemurija njihova domovina, zato so ob njenem uničenju pretočili veliko solz. Približno 25.000 Lemurijcem se je uspelo preseliti v notranjost gore, kjer je bilo njihovo najpomembnejše upravno središče pred potopom domovine. In preljubi, vi, ki prebirate te besede, vedite v srcu, da niso nikoli odšli. Še vedno so tu, v nesmrtnih fizičnih telesih, brez vsakršnih omejitev, živijo na pravih nebesih na Zemlji.
Osupljivi mali ljudje, ki jih pogosto imenujemo »majhni ljudje Mt. Shasta«, so tudi deloma fizični, vendar ne popolnoma, pogosto pa jih vidijo okoli gore. So bitja na tretji dimenziji kot ljudje, vendar živijo na nekoliko višji ravni tretje dimenzije, npr. na tretji dimenziji in pol, lahko pa postanejo vidni in nevidni, kadar si to zaželijo. Marsikomu se ne prikažejo fizično zato, ker se bojijo ljudi. Nekoč, ko so bili prav taka fizična bitja kot mi in niso mogli postati nevidni, so ljudje grdo delali z njimi. V malih ljudeh se je tako zelo usidral strah pred njimi, da so skupaj prosili duhovno hierarhijo planeta, naj jim dovoli dvigniti frekvenco, da bodo lahko postali nevidni, kadar bodo želeli, in se tako v miru nemoteno razvijali naprej.
Obstajajo tudi poročila o človeški rasi Bigfoot, ki naj bi jo videli na bolj odročnih predelih Mt. Shasta, poleg njih pa naj bi ljudje videvali tudi druga skrivnostna bitja. Bigfootov je danes po svetu in v okolici Mt. Shasta zelo malo. So povprečne inteligence in mirnega srca. Tudi oni lahko, kadar želijo, postanejo nevidni, lahko se izognejo srečanjem z nami, da jim tako kot malim ljudem ne bi mogli škodovati, jih pohabljati in zasužnjevati.
Na Zemlji do današnjih dni še ni prišlo do velikih sprememb. Človeška vrsta še vedno ne razume, da je gost na tem planetu. Gosti nas naša milostna Mati Zemlja, ki je sama od sebe ponudila platformo za razvoj mnogih kraljestev, ki se po njeni odločitvi smemo razvijati na njej. Ljudje smo le eno izmed njih. Že od nekdaj je bilo mišljeno, da bodo spoštovana vsa kraljestva in da si bomo »enakovredno« delili ta planet med seboj, za kar smo se na začetku tudi dogovorili. Sprva je bilo zelo dolgo tudi zares tako. Vendar pa je človeštvo kasneje za več sto tisoč let vzelo žezlo oblasti v roke, arogantno misleč, da je superiorna rasa, da ima pravico nadzorovati in manipulirati z drugimi kraljestvi, ki se zdijo bolj ranljiva.
Nevidne so postale tudi mnoge vrste iz živalskega kraljestva. Še vedno so med nami, samo na nekoliko višjih frekvencah, zato jih ne vidimo. Kam pa mislite, da so odšle vse te domnevno »izumrle«  vrste? Marsikatera od njih je izumrla zato, ker so se vse njene pripadnice skupaj odločile, da nočejo več imeti nikakršnega opravka z nami. Tistih vrst živalskega kraljestva, ki pa so še fizično z nami, ljudje nimamo vedno radi, prav tako jih tudi ne spoštujemo. Zazrite se v srce in razmislite, kako domnevno »superiorna rasa« ravna z večino živali, kako jih izkorišča in zlorablja. Ali res z vsemi živalmi ravnamo kot z bitji drugih kraljestev, ki naj bi si z nami »enakovredno« delila planet? Jih mar tako spoštujemo in ljubimo? Pomislite, koliko kitov, delfinov, krav, piščancev, mačk, psov, konjev, in drugih živali še vedno izkoriščamo. Seznam je neskončen, z njim bi lahko napolnili več enciklopedij. (Vem, da bo ob zadnjem odstavku marsikdo privzdignil obrvi, a to sem morala povedati. Zdaj pa nadaljujmo z Mt. Shasta).
Danes se okoli Mt. Shasta zbira mnogo duhovnih skupin. Marsikdo, ki išče resnico, je v srcu zaslišal »glas gore« in začutil, da se mora preseliti tja, kjer se končno »počuti kot doma«. Zamegljeni spomin na njegovo starodavno lemurijsko poreklo ga kliče nazaj tja, od koder je prišel.
Kadar je nebo brez oblačka, je Mt. Shasta podobna belemu dragulju, videti pa jo je mogoče z oddaljenosti najmanj 160 kilometrov. Okoliški prebivalci vedo zaupati osupljive zgodbe o 4317 metra visokem vulkanu Kaskadskega gorovja. Najbolje neverjetne so legende o skrivnostnih ljudeh, ki bivajo v gori. Legende pravijo, da naj bi bili potomci starodavne družbe z izgubljene lemurijske celine, ki globoko v gori prebivajo v okroglih hišah, v pravem bratstvu, so polnega zdravja in uživajo v brezmejnem bogastvu.
Ljudje Lemurijce, ki živijo pod zemljo, pod goro, ponavadi opisujejo kot graciozna in visoka bitja – visoki so 2,10 m in več – dolgih, plapolajočih las. Odeti so v belo in nosijo bele sandale, vendar so jih tudi že zapazili v zelo pisani opravi. Bili naj bi dolgega, slokega vratu in telesa. Krasijo se s prekrasnimi ogrlicami iz korald ali dragih kamnov. Razvili so šesti čut, zato se med sabo sporazumevajo onkraj čutil. Teleportirajo se in lahko kadarkoli postanejo nevidni. Govorijo lemurijski jezik, ki se imenuje Solara Maru. Govorijo tudi brezhibno angleško s kančkom britanskega naglasa. Angleščine kot drugega jezika se učijo zato, ker živijo v Ameriki, saj je to glavni jezik ljudi, ki živijo na njihovi strehi. Postali so vnebovzeta civilizacija, ki živi na vibraciji in zavesti pete dimenzije.
Dr. M. Doreal je pred leti zatrjeval, da je obiskal Lemurijce v njihovi gori. Dejal je, da je prispel na kraj, ki je v višino meril približno 3 kilometre, v dolžino približno 32 kilometrov, v širino pa 24 kilometrov. Povedal je, da je bilo v gori tako svetlo, kot da bi bili sredi sončnega dne, skorajda na sredi velike votline je visela velikanska, žareča masa svetlobe. Nekdo drug je povedal, da je zaspal na Mt. Shasta, prebudil pa ga je Lemurijec, ki ga je odpeljal v goro do svoje votline, ki je bila tlakovana v zlatu. Lemurijec je možu povedal, da so vulkani pod zemljo za seboj pustili več predorov, podobnih avtocestam – svet v svetu.
Lemurijci so domnevno že pred 18.000 leti obvladali atomsko energijo, telepatijo in jasnovidnost, elektroniko in znanost. Prebivalci površja se lahko s svojo tehnologijo pred njihovo kar skrijemo, kot malčki smo v primerjavi z njimi. Lemurijci večino svoje tehnologije obvladujejo z umom. Pred 18.000 leti so že znali poganjati ladje z energijo, ki so jo sevali kristali. Imeli so cepeline, s katerimi so leteli na Atlantido pa še kam drugam. Danes imajo celo floto vesoljskih ladij, ko jo imenujejo »Srebrna flota«, s katero prihajajo v goro in odhajajo iz nje ter potujejo v vesolje. Njihove vesoljske ladje prav tako lahko postanejo nevidne in neslišne, da jih ne opazi vojska.
Marsikdo je že poročal o nenavadnih lučeh na gori, ki bi jih lahko pojasnili tudi z vesoljskimi ladjami, ki ves čas pristajajo globoko v gori in se dvigajo iz nje. V Mt. Shasta ne živijo samo Lemurijci, ampak je gora tudi medplanetarni in medgalaktični večdimenzionalni portal. Nad mestom je prostrano eterično svetlobno mesto, ki se imenuje Kristalno mesto svetlobe sedmih žarkov. To osupljivo svetlobno mesto naj bi se nekoč v bližnji prihodnosti, tako je pisano, upamo, da čez dvanajst do dvajset let, spustilo v naš fizični svet in postalo prvo svetlobno mesto, ki se bo otipljivo manifestiralo na površju tega planeta, vendar samo pod pogojem, da bodo ljudje, ki bivajo tod, uskladili vibracijo v svoji zavesti z njegovo.
Mt. Shasta zlahka obiščete, ne da bi kdaj brali o Lemurijcih ali slišali zanje. Če pa ste bili nekoč z njimi povezani, vas morda čakajo blagoslovi in razodetja. Gora vsako leto pritegne obiskovalce iz vsega sveta, ki ali iščejo duhovne uvide ali pa uživajo v veličini, lepoti in naravnih čudesih, ki jim jih ponuja »mati narava« v tej edinstveni gorski pokrajini.
Vsakdo od nas hrepeni po kakšni skrivnosti, še zlasti po kakšni skrivnosti o Mt. Shasta. O tem velikanu iz severne Kalifornije so bili spisani že nadvse zanimivi miti in legende, osamela gora pa preprosto še naprej sniva s svojimi skrivnostmi vred. Vendar se vseeno tu in tam pojavi nova skrivnostna zgodba z novimi liki, spet so vse oči uprte vanjo. Tako je že dolgo in verjetno bo tako vedno ostalo. Mt. Shasta se rada »razodene« le tistim, ki spoštujejo življenje, ki spoštujejo sebe, oziroma to, kar v resnici so, spoštujejo Zemljo in vsa druga kraljestva, s katerimi si delimo ta planet.
Še ena zgodba o Mt. Shasta!
Glavni junak naslednje zgodbe je nadvse zanimiv mož J. C. Brown, ki ga je leta 1904 najelo rudarsko podjetje Lord Cowdray Mining Company iz Londona. Poiskal naj bi plemenite kovine na območju Mt. Shasta, kjer so nahajališča zlata. Ko je bil gospod Brown na Mt. Shasta, je na skalni steni naletel na kamnine, ki se niso ujemale s formacijo v okolici. Nenavadne kamnine si je ogledoval, nato pa opazil, da zapirajo vhod do nečesa, kar je spominjalo na votlino. Brown je bil geolog, zato se mu je vse skupaj zdelo nenaravno. Začel je izkopavati vhod v votlino, v kateri je bilo polno drobirja in rastlinja. Počasi mu je postajalo jasno, da ni majhna. Dolgo je kopal, nato pa se znašel v predoru, ki se je vil navzdol v goro. S sabo je imel lanterne in rudarsko opremo, zato je začel raziskovati.
»Približno na petih kilometrih oddaljenosti od vhoda v predor sem naletel na prerez zlate rude, naprej pa še na prerez, kjer je starodavna rasa očitno pridobivala baker,« je povedal kasneje. Verjel je, da so bili preostali  prerezi na površju nekje drugje na gori. Spustil se je še približno 18 kilometrov vanjo, kjer je našel nekaj, kar je poimenoval »vaške sobane«, tam pa našel mnogo sob in dvoran.
Sobe so bile dobesedno do vrha napolnjene z različnimi ploščami, ki so bile vse lepo vklesane. Zidovi so bili prekriti s kaljenim bakrom, na njih so viseli ščiti in zlate tapete. V nekatere zlate plošče so bili vklesani hieroglifi in risbe. Sobe so se odpirale v dvorane, ena od njih naj bi bila tempelj. Poleg tega je našel še 13 zlatih in bakrenih kipov in velik ornament, ki je prikazoval Sonce, iz njega so moleli zlati trakovi. Predmeti so bili razmetani, zato se mu je zdelo, da so prebivalci podzemne vasi odšli zelo na hitro. Nato je naletel na grozljiv prizor – v eni dvorani je naštel 27 okostij, najmanjše od njih je v višino merilo 1,98 m, največje več kot 3,05 m. Dve trupli sta bili mumificirani in odeti v pisana, umetelno okrašena oblačila. Brown je več dni raziskoval to vas, proučeval hieroglife, vse si je trajno vtisnil v spomin. Pomembno arheološko najdišče ga je čisto prevzelo, sklenil je, da predor in vse v njem pusti nedotaknjeno, v stanju, v kakršnem ga je našel. Mislil je, da se bo vrnil. Seveda je najprej bistroumno zapečatil vhod v predor in na zemljevidu točno označil, kje je bil.
Zdi se, da so naslednja tri desetletja Brownovega življenja, med letoma 1904 in 1934, ovita v tančico skrivnosti, vendar vemo, da je proučeval literaturo in filozofijo o izgubljeni celini Mu in izgubljeni lemurijski civilizaciji, poleg tega pa še o celem kupu drugih prazgodovinskih ras. Po več letih proučevanja in primerjanja hieroglifov ter piktogramov, ki jih je našel v predoru, je postal prepričan, da je res odkril ostanke lemurijske rase. In tako se je po 30 dolgih letih spet pojavil. Odločil se je, da je treba z veličino tistih Lemurijcev in z zlatimi predmeti, ki so še vedno nedotaknjeni viseli v votlini, seznaniti tudi druge ljudi. Leta 1934 se je, star 79 let, pojavil v kraju Stockton v Kaliforniji. Namenil se je organizirati skupino ljudi, ki bi ga na njegove stroške spremljali na Mt. Shasto, kjer naj bi še naprej raziskovali starodavni predor, ki ga je našel leta 1904.
V skupini, ki se je skupaj z njim odpravila raziskovat predor, je bilo osemdeset prebivalcev kraja, tudi urednik časopisa, muzejski kustos, upokojen tiskar, več znanstvenikov in drugih zglednih državljanov. Šest tednov so se dobivali vsak večer, načrtovali ekspedicijo, poslušali Brownove neverjetne zgodbe o izgubljenih celinah, hieroglifih in mamljive opise o zakladu, za katerega se jim je zdelo, da je na dosegu roke. Nekateri so celo pustili službo, drugi so prodali veliko premoženja, tako zelo jih je Brown prepričal, da jim bodo njihova osupljiva odkritja spremenila in obogatila življenje. Časopisni urednik in muzejski kustos sta Browna veliko izpraševala in vedno znova premlevala podrobnosti njegove nenavadne zgodbe. Brown jima je razodel, da je večino časa v zadnjih tridesetih letih namenil iskanju starodavnih zapisov o Lemurijcih, mentalne podobe hieroglifov v vasi v obliki hodnika pa so ga prepričale, da je našel izgubljeni člen v zgodbi o civilizaciji.
Povedal jima je, da po njegovem mnenju zlate starine, ki jih je odkril, pripadajo Lemurijcem ali njihovim potomcem. Obljubil je tudi jahto, ki naj bi skupino pripeljala do najbolj severne točke, kolikor se je dalo priti po vodi. Odpravili naj bi se 19. junija ob enih popoldne. Dan je bil ob zori jasen in prečudovit, 80 prebivalcev Stocktona pa je ob dogovorjeni uri čakalo na svojega vodjo. Nazadnje so se srečali večer poprej, kjer so dorekli še zadnje podrobnosti, J. C. Brown se je nato poslovil do naslednjega popoldneva. Vendar ga nihče od članov skupine ni videl nikoli več. Samo ugibamo lahko, kaj se mu je zgodilo. Člani skupine so se bali za njegovo življenje, saj jim je omenil, da so ga nekoč ugrabili ljudje, ki niso hoteli, da bi ta informacija prišla v javnost (kar ponavadi velja za vladne urade), in da je komajda ostal pri življenju. Poklicali so policijo, vendar je za možem izginila vsaka sled. Razblinil se je v prah.
Na srečo ali nesrečo jim ni nikoli povedal, kje točno se nahaja skriti predor v gori, zelo verjetno pa je, da se teh zakladov prazgodovinske dobe ne bodo naužile več nobene človeške oči. Kot vedno gora ohranja svoje skrivnosti zase, ovita v meglice in oblake, zapečatena z ledom in snegom skozi vso zgodovino.
Mnoga pričevanja in videnja kažejo na to, da v drobovju Mt. Shaste in Kaskadskega gorovja na severu Kalifornije zdaj živi starodavna rasa, ki uporablja visoko tehnologijo. Raziskovalec William F. Hamilton, ki trdi, da je srečal predstavnike te družbe, prebivalce podzemnega ‘mesta Telos’ pod Mt. Shasta, pravi, da so ti ljudje večinoma visoki, modrooki in svetlolasi, v svojem 32 kilometrov dolgem podzemnem mestu na 5 ravneh pa da jih je več kot poldrugi milijon. Že več desetletij je Mt. Shasta pomemben kraj za vzpostavljanje stikov z NLP-ji. Pričevanja o tej družbi so tako zelo poznana, da mnogi lokalni turistični vodniki omenjajo legende starodavnega ljudstva, ki naj bi bivalo v tem starodavnem vulkanskem vrhu.
»Med raziskovanjem naletim na cel kup zares zanimivih ljudi,« je povedal gospod Hamilton, »ki mi pripovedujejo mnogo nenavadnih zgodb. Medtem ko sem iskal poročila o krajih, kjer pristajajo NLP-ji, sem spoznal mlado in prelestno svetlolaso mladenko z očmi v obliki mandljev in majhnih popolnih zob, ki ji je ime Bonnie. Bonnie mi je povedala osupljivo zgodbo, od nje pa sem izvedel še marsikaj zanimivega. Je iskrena, polna radosti in pametna. Pravi, da se je leta 1951 rodila v mestu TELOS, ki je bilo zgrajeno v umetni votlini v obliki kupole znotraj Zemlje približno 1,5 kilometra pod Mt. Shasta.
Ona, njena mati Rana Mu, njen oče Ra Mu, njena sestra Judy, bratranca Lorae in Matox, živijo in se gibljejo v naši družbi, pogosto pa se vračajo v TELOS, kjer počivajo in si obnavljajo moči. Bonnie mi je zaupala, da njeno ljudstvo z vrtalniki vrta predore v Zemlji. Najprej skalo segrejejo, da se stali, nato pa jo spremenijo v steklo, zato ne potrebujejo vzvodov in podpornikov. Mesta, ki obstajajo v različnih podzemnih predelih naše hemisfere, povezuje predor, po katerem potuje podzemna železnica. Vlake poganjajo elektromagnetni impulzi, zato dosežejo hitrosti vse do 4020 km/h. Ena od podzemnih železnic povezuje Telos z enim od mest v brazilski džungli Mato Grosso.«
»Hrano pridelujejo hidroponsko (breztalno) pod svetlobo celotnega spektra, za vrtove pa skrbijo roboti. Hrane in surovin je za poldrugi milijon veliko populacijo dovolj, ljudje pa se uspešno preživljajo v gospodarstvu, kjer ni denarja.«
Srečal sem se z njenim bratrancem Matoxom, ki je tudi strog vegetarijanec in ima enake poglede na motive ameriške vlade. »Vaša vlada ves čas budno pazi, da ne bi kdo odkril česa neobičajnega,« je dejal. Vendar pa napredno zavedanje in tehnologija Lemurijcem pomagata, da lahko ostajajo pazljivi in neopaženi.
»Znanstvena fantastika? Bonnie je oseba iz mesa in krvi,« je dejal gospod Hamilton. »Marsikdo jo je že spoznal. Ali nas vse vleče za nos? Zakaj bi to počela? Ne hrepeni po reklami in hudo sem se moral potruditi, da se je srečala z drugimi ljudmi, vendar je to storila. Njena zgodba in odgovori se v zadnjih treh letih skorajda ne spreminjajo. Dodobra me je seznanila s tehnično izgradnjo generatorja, ki ga poganjajo kristali, in ki pridobiva energijo iz okolja. Bonniejin oče Ra Mu je star 300 let in je član vladajočega sveta mesta Telos.
»Mnogi predori niso varni in so zato zapečateni. Vsi predori, skozi katere potuje podzemna železnica, so zaščiteni, nepovabljeni gostje se izvržejo. Ima morda Bonnie odgovore, ki jih iščemo? Ne vem … Bonnie pravi, da bi nam rada ustregla in postregla z dokazi, prav tako pa se bo z mano potrudila poiskati zadovoljivo rešitev za to težavo, vendar je ne skrbi, ali jo bodo ljudje sprejeli ali ne. Bonnie je zabavna, sproščena in prisebna, vendar pa se včasih zamisli in postane skrivnostna«.
Ko je William Hamilton prosil »Bonnie«, naj mu natančneje opiše vire energije, s katerimi njeno ljudstvo poganja takoimenovane »leteče krožnike«, mu je odgovorila: »Marsikaterega od njih poganjajo kristali, kar še zlasti velja za atmosferska vozila. Vozila, ki vozijo med planeti, poganja motor iz ionov živega srebra. Vesoljske ladje lahko potujejo bistveno hitreje od svetlobe – vstopijo lahko v hiperprostor, kar pomeni, da te odpeljejo v četrto dimenzijo. Vse to krmili računalnik na krovu, ki te spravi v in iz hiperprostora,« nadaljuje. »Vem, da je to poenostavljeno. Kadar si na ladji, s katero potuješ v hiperprostor, ob vstopu vanj zaslišiš vibracijo, glasno kričanje, nato pa ničesar …«
Bonnie pripoveduje o svojem domu Telosu, mestu, ki so ga zgradili približno 1,5 kilometra pod Mt. Shasta v Kaliforniji. »Telos so zgradili tik pred propadom lemurijske celine. Ko so se lemurijski znanstveniki in svečeniki zavedli, da bo celina kmalu potonila, so se obrnili na skupino, ki se imenuje Agartanska mreža, ki je obvladovala vsa podzemna mesta. Prosili so jih za dovoljenje, da si pod Mt. Shasta zgradijo svoje mesto. Tam so že bile votline. Votline smo se odločili povečati, da je bilo v njih lažje bivati. Zdaj nas v Telosu živi poldrugi milijon.«
O veličastni gori Mt. Shasta bi lahko povedali še toliko več! Če želite o njej izvedeti še kaj, lahko kupite tri knjige iz serije knjig o Telosu in druge publikacije Aurelie Louise Jones.
  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !