dajana

Andraž Teršek, ustavni pravnik (objavljeno v Žurnalu24)

So “anonimni” protesti zakoniti? Pravca do protesta je temeljna poltična pravica. To vključuje pravico do spontanega protesta, ki se zgodi v nekem trenutku in spontano poveže večjo skupino ljudi.To je odraz pristnosti ljudskega značaja demokracije in politične subjektivitete državljanov. Med vrednostami ustavnega reda je tudi moralno utemeljena pravica do upora, ki se odrazi na ulici.

Kako vidite ukrepe policije? Kar je bilo mogoče videti v medijih, kaže na to, da so policisti občasno precej in očitno prekoračili mejo dopustnega ali potrebnega ukrepanja. Mirnih protestnikov, ki denimo sedijo na ulici ali se stoje pogovarjajo in vzklikajo, ne preganjaš kot podivjano množico kriminalcev.

Kaj menite o tem, da medijem nekateri zaradi poročanja o protestih očitajo širjenje nasilja in nestrpnosti? Gre za poskus odrvačanja pozornosti z dejanskega problema na posledico. Tak očitek je politična parola, ki ni vredna resne razprave, ampak resnega zgražanja.

(Ma.K.)

(napisal Mariborčan, 26.11.2012)

Pravkar sem prišel domov, bil sem od 21 ure priprt na policijski postaji v Vošnjakovi. Ob 20.30 sem se vračal iz službe domov, ker stanujem v centru mesta. Srečam brata in prijatelja, kramljamo debatiramo o dogodkih. Nenadoma začne teči množica pred policisti, začnemo teči tudi mi. Policisti začnejo spuščati solzilec, del nas stisnejo v podhod. S ščitom policist udari dekle poleg mene in rečem policistu, če se mu to zdi normalno, da pretepajo ženske. Naenkrat me za ovratnik potegne en policist, dvignem roke, mu rečem “Ne upiram se”. V zahvalo dobim s pendrekom po hrbtu in nogi, nato me vržejo na tla in vklenejo roke na hrbtu. Peljejo me do policijskih vozil v bližini, zapišejo moje podatke. Česa sem obtožen? (več …)

Stala sem na trgu. Okoli mene velikanska množica, ki je bolj ali manj zgolj mirno vzklikala, tisto kar nam vsem roji po glavi. Bili so tam vsi. Mladina, študentje, mamice z vozički, očetje s mladiči v rokah, kulturniki in starejši. Skratka vsi. Slika je na trenutke spominjala na silvestrsko zabavo. Le, da Alfi ni pel: »Spet bo vse kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok…«. Ker ne more biti. In ker  tudi nikomur ni bilo zabavno kaj šele pretirano prijetno. Mene je bilo na trenutke malo strah. Nek živčen občutek se mi je zasadil v trebuh. Občutek, ki se je mešal z grenkobo in venomer ponavljajočim se vprašanjem: Kam smo prišli? Ljudje, kam smo prišli? (več …)