Mario Šelih

Moja pankovska epopeja se je začela že v osnovni šoli, ki je resnici na ljubo nisem nikoli dokončal. Vsaj tiste »normalne« ne. Pozneje sem svojo dolžnost opravil v večernem programu, vendar se s tem res ne bi hvalil. Eden od razlogov za prezgodnji padec je bilo dejstvo, da sem hodil na šolo, ki je nosila ime narodnega heroja Toneta Tomšiča.

V duhu takratne socialne promocije partizanstva smo se vsako leto udeleževali komemoracij v spomin na prezgodaj padlega komunista, ki mu sreča ni bila naklonjena. Kot je znano iz zgodovine, je bil Tomšič izdan, ujet in ustreljen v ljubljanski Gramozni jami.

Po eni strani so mi šle komemoracije, na katerih je polizan mladinec vsakič znova recitiral grozljivo patetične pesmi z junaško vsebino, silno na živce, po drugi strani pa so v meni zbujale skomine posebne vrste. Moja težava je bila namreč v tem, da sem partizanstvo jemal preveč resno. Seveda je bil vsega kriv tovariš Tone, ki je bil v naših srcih bolj živ, kot bi bilo normalno.

Njegovi osebni predmeti, ki so nas gledali iz ogromne vitrine v glavni avli – neuporabljena bomba, pištola z naboji, ljubezenska pisma, kurirska torbica in fotografija celice, iz katere so ga dvakrat zaman reševali – so na nas delovali posebno slovesno. Zame je bil Tomšič drugačen od drugih partizanov. In to iz preprostega razloga: ker je dovolj zgodaj padel in tako upravičil svoje poslanstvo. Tako kot je to uspelo Šarhovim na Pohorju, Bičku na tisti famozni skali, s katere naj bi postrelil kopico Nemcev.

Delitev na prave in zlagane partizane me je preganjala skozi celotno obdobje panka in me preganja še danes. Samo mrtev partizan je pravi partizan, mi je narekovalo nezavedno. Zdaj vem, da je šlo za neko vrsto infantilnosti, ki jo je zakrivila prezgodnja puberteta, v španoviji s socialistično ideologijo, pa vendarle se lahko prav tej zaostalosti zahvalim, da sem stvari videl takšne, kakršne so.

odlomek iz intervjuja v Playboyu >>>>>

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !