Mi smo legende

Po današnjih pravilih in birokraciji tisti, ki smo bili otroci v petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih sploh ne bi smeli preživeti. Naše igrače so bile prebarvane z barvo na osnovi svinca, takoj ko smo jih dobili v roke, pa so bile polizane in “prežvečene”.

V naših časih stekleničke z zdravili niso imele varnostnih pokrovčkov, ni bilo zaščite električnih vtičnic, ni bilo oblog vogalov vrat, vogalov mizic in zaščite proti odpiranju omaric.

Ko smo vozili kolo, nismo uporabljali čelad, kar se tiče varnosti, smo imeli samo kakšno odbojno steklo na kolesu.

Ko smo se kot otroci vozili v avtomobilih, nismo imeli varnostnih pasov, zračnih blazin, stranske zaščite. Vožnja na prvem sedežu je bil ponos.

Vodo smo pili iz vsake pipe in ne ustekleničene. Okus je bil enak.

Jedli smo sendviče z maslom, pudinge, sladke nedietne čokolade, lizike, bombone in vse z veliko sladkorja, ampak nismo trpeli zaradi odvečne teže.

Igrali smo se pač na dvorišču.

S štirimi prijatelji smo si delili pijačo iz ene in iste steklenice, pa nihče ni zbolel ali umrl zaradi tega.

Cele dneve smo popravljali kolesa ali na pol uničene motorje, se nato spustili z njimi po klancu navzdol, ter šele na ovinku ugotovili, da zavore ne delujejo.

Po neprijetnih padcih smo se naučili, kako rešimo tudi take probleme.

Cel dan smo se lahko igrali. Navsezgodaj smo odšli od doma in se vrnili, tik preden se je stemnilo. Nihče ni vedel, kje smo, pa tudi nikogar ni to skrbelo.

Nismo imeli “play station”-ov, videoigric, 50 televizijskih kanalov, ne video filmov, ne soround zvoka, ne osebnih računalnikov, ne prenosnih telefonov in ne sms-ov, ne internetnih klepetalnic.

Imeli smo prijatelje in z njimi smo hodili naokoli.

Igrali smo se ristanc, skrivalnice, zemljo krast, streljali smo s fračami. In včasih je ta reč prav pošteno zaskelela.

Padali smo z dreves, se porezali na razbiti steklenini, lomili zobe in kosti, pa ni bilo nobene tožbe na sodišču zaradi tega.

Bile so nesreče, in iz teh napak smo se učili, da se te ne bi nikoli ponovile.

Tepli smo se in mlatili drug drugega, dokler nismo bili črni od podpludb in žalostni – pa smo se naučili nekako živeti tudi s tem.

Šli smo domov k svojim prijateljem in to peš.

Neprestano smo izzivali pravila in prodajali svojo kožo. To so bila naša dejanja. Posledice so bile pričakovane.

Misel, da bi nas iz teh položajev reševali starši, je bila nezaslišana. Oni so bili na strani zakona. Si to lahko predstavljate?

Ta generacija je ustvarila nekaj najbolj drznih izumiteljev in reševalcev problemov vseh časov.

Zadnjih 50 let je bilo zaznamovanih z eksplozijo inovacij in novih idej.

Imeli smo svobodo, padce, uspehe in odgovornost in naučili smo se vse to obvladovati.

  • Share/Bookmark

Tags:

2 odgovorov to “Mi smo legende”

  1. Stric Marč komentira:

    Pa še res je bilo tako. Zato je tudi razne zelene in antimikrobne guruje le treba jemati malo z rezervo.

  2. Dajana komentira:

    <3 <3

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !