Rim = Mir

Prihod v Rim ni bil ravno veličasten. Za skupino, v kateri sem bila jaz, bilo nas je kakšnih 16 ali morda kakšen več, niso našli prostora. No ja, bilo je prvo tovrstno romanje, organizacija pač ni bila popolna. Veliko časa je minilo, preden so za nas našli neko osnovno šolo, potem smo že pozno zvečer dobesedno romali po Rimu in iskali tisto šolo. Ne vem, kako dolga pot je bila pred nami, vem pa, da sem bila pošteno utrujena, seveda smo tudi nosili s seboj vso prtljago, tudi spalne vreče.
In ko smo tako blodili po temačnih ulicah – mislim, da je bil ravno dan bo božiču – je nekdo začel peti pesem: “Poslušajte vsi ljudje”.
Pritegnili smo vsi in glasno prepevali:

“Poslušajte vsi ljudje,
sveti Jožef v mesto gre,
Sveti Jožef in Marija
gresta v mesto Betlehem.

Ko pa v mesto prideta,
prenočišče iščeta,
oj ti mesto betlehemsko,
ti nas nočeš prenočit …”

Seveda smo zelo poudarili: “…ti nas nočeš prenočit!”
Potem smo se seveda počutili kar bolje, ko smo glasno potožili – in to po slovensko!
Meni se še zdaj zdi veličastno, kako je tedaj slovenska pesem odmevala po nočnih rimskih ulicah.
No, ko smo našli tisto šolo, so nas poslali v učilnico, kjer smo potem spali na tleh, nekateri so dobili desko za pod sebe, nekateri so bili brez. A na tleh so bile mrzle kamnite ploščice, armafleksov (ojej, slovensko so menda ležalke) tedaj še ni bilo. Torej smo pač polegli, kakor smo vedeli in znali, poleg mladih, ki so tam že bili. Ne spominjam se, katerih narodnosti so bili.
Tista zima je bila v Rimu zelo mrzla, v hodniku šole, kjer naj bi se umivali, je zamrznila voda. In šole menda tedaj niso ogrevali, v Italiji so bile pač počitnice.
Eno dekle iz naše skupine je zbolelo, dobilo je pljučnico. In ležala je na tleh v mrzli učilnici …
Tedaj je bil v Rimu tudi moj brat, njega pa so nastanili v nekem samostanu, bilo mu je zelo všeč in najraje kar ne bi šel nazaj domov!
Zajtrk smo dobili na dvorišču, ni bilo prav prijetno stati pri minus stopinjah v vrsti in čakati na belo kavo in kruh, ki je bil za moje kmečke pojme “speštan” (v tistih časih nisem mogla razumeti, da kruh lahko stlačiš na čisto majhno prostornino, ko je toliko zraka v njem).
Spominjam se prometa, zame je bil grozljivka. Kar nisem upala čez cesto, meni se je zdelo, da avtomobili divje norijo. Menda je tedaj en romar umrl v prometni nesreči, naj bi bil Španec.

****

beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !