Ženska in trpljenje

Danes me je prosila moja hči, naj pokličem v šolo, da ne bo pri pouku, ker ima velikanske bolečine zaradi menstruacije. Če se jaz spominjam mojih menstruacij v njenih letih, je bilo tudi tako. Jaz sem celo jemala nekih deset let tablete “buscopan” za omilitev bolečin. Postala sem popolnoma odvisna od teh tablet in sem jih jemala avtomatično. Dokler nisem pred nekimi dvajsetimi leti popolnoma prenehala jemati vse vrste tablet. Boli me ne več. Premišljevala sem, od kod sploh ta bolečina pri PMS-u (=celo dali smo ji ime)… da ne govorimo pri porodu…

PMS sploh ni nobena bolečina, ki bi “morala” biti. Vse to je samo zato, ker pač obstaja mnenje, da takrat žensko mora boleti! :D Kronično imamo to od Eve naprej. Moški so vedno obtoževali ženske za vse, kar je bilo “narobe” – od izgona iz raja naprej.

Zakaj bi morala menstruacija boleti? In zakaj boli samo na začetku? Večino žensk boli prej, potem pa, ko je menstruacija tukaj, pa ne več! :idea:

Če vzamem moje izkušnje… v čem se sploh razlikujem od mojih moških sopotnikov – mojih partnerjev? Večinoma sem jim bila popolnoma enakovredna, razen, da sem pač jaz imela menstruacijo, rojevala otroke in imela splave.

Za to, da se otrok, ki ni bil zaželen, ni rodil, sem bila odgovorna jaz. Dvakrat sem naredila splav proti svoji volji. Zato, ker moški itak ni hotel biti zaščiten. Od vseh mojih moških ni nihče hotel imeti kondoma. Zaščito so popolnoma zaupali meni. Če pač sem bila noseča, sem morala narediti splav. In, če nisem hotela biti, sem se morala jaz zaščititi. In ko sem bila noseča, sem pač morala roditi. Nikoli ne bom pozabila besed mojega prvega moža, ko je slišal, da sem noseča. Rekel je: “Ubil te bom, če je res.” :cry:

Seksualnost in odnos se popolnoma spremeni, ko ženska zanosi. Ja, lahko se zgodi tudi “to”. :roll:

Potem nastane problem, kaj storiti: Splaviti ali obdržati. Moškemu je seveda lahko. On nima kaj izgubiti. Moški lahko otroka zaplodi še pri osemdesetih letih – ženske pa imamo omejeni rok “trajanja” naše plodnosti.

Ne samo, da je ponavadi načrtovanje družine popolnoma na naših ramenih, moramo tudi roditi, paziti in vzgajati otroke. Popolnoma vse je prepuščeno nam. Seveda obstajajo tudi “pravi” moški, ki ne prepustijo vse ženskam in ki ostanejo pri materi svojega otroka tudi takrat, ko je hudo. Vedno je tudi hudo. Ni samo lepo – lepo – lepo. Pri ljubezni je tako… najprej je lepo… potem, ko ga/jo dobiš, je lepo (v devetih nebesih… no, malo ti postane že dolgčas, ker si plen pač dobil in ni več tistega adrenalina)… potem ko seksata je lepo-lepo-lepo… potem ženska zanosi in….. nastane kratek stik… le kako si mogla… pa jaz nisem pripravljen… pa kaj si ti misliš, da je najin odnos ljubezen?… takoj se reši tega v tvojem trebuhu… in podobno…. in tako naprej…

Vse več je parov, ki gredo narazen takrat, ko je otrok še zelo majhen. Meni se je to zgodilo dvakrat pri dveh možeh. Ostala sem sama, brez preživnine in brez podpore moža, moji otroci pa brez očeta.

Vem, kaj pomeni vse to za žensko. :cry:

Pa vendar… rane se zacelijo, moški se kasneje, ko so otroci malo večji vseeno spomnijo, da je to “njihov” otrok, ljudje se spet poročijo oz. si najdejo druge partnerje. Življenje se nadaljuje. Ker življenje se pač vedno nadaljuje. :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tags: , , ,

2 odgovorov to “Ženska in trpljenje”

  1. Zaria komentira:

    Kaj za vraga te vleče v tak položaj, da dopustiš moškemu upravljati s svojo maternico in produkt združitve proti svoji volji odstraniš? Se ti še vedno zdi, da si bila v vseh svojih odnosih enakopravna, enakovredna?

  2. Dajana komentira:

    Včasih ljudje pač delamo napake… Sicer pa sta otroka prišla k meni, takrat, ko sem dopustila. 15 let pozneje. To sta Tamauček in Tamaučica! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !