Zgodba o piščancu Uporniku in psu Vohljaču

Esther in Jerry sta imela pred hišo več piščancev in eden od njiju je stalno hodil k sosedu, kjer so imeli psa Vohljača. Zato sta poimenovala tega piščanca “upornik” . Upornik je hodil čez ograjo k sosedovim in Esther mu je stalno zabičevala, naj ne hodi tja, saj ga bo enkrat Vohljač imel za kosilo.

In res…  nekega dne zaslišita Esther in Jerry piskanje in vreščanje in opazita Upornika v Vohljačevem gobcu. Upornik je izgledal kot mrtev. Vohljač je ponosno hodil s plenom po dvorišču.

Jerry je zaklical: “Vohljač!” Vohljač je pogledal z občutkom krivde (ki se ga je nalezel od ljudi) in izpustil Upornika.

Upornik se je stresel in hitro zbežal domov. Esther je rekla… “Jaz sem pa mislila, da je Upornik mrtev.”

Jerry ji je odgovoril… “Ne, ni bil mrtev, samo pripravljen je bil na smrt. Živali ne delajo iz smrti nobene drame. Dokler živijo, strašansko uživajo in niti za trenutek ne razmišljajo o tem, kje bodo končale. Ko pa pride trenutek smrti, se popolnoma prepustijo. In potem nadaljujejo svoje življenje naprej.”

  • Share/Bookmark

Tags:

2 odgovorov to “Zgodba o piščancu Uporniku in psu Vohljaču”

  1. stricmarc komentira:

    Lahko rečemo tudi, da utrpnejo od strahu. Ta pojav je znan tudi pri ljudeh.

  2. Dajana komentira:

    Kar je isto kot priprava na smrt. :) )))

    Poznam eno zgodbo, ko je človek srečal medveda, “umrl” (=otrpnil od strahu) in medved ga ni šmirglal (ker pač ni mesojed) in je še naprej. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !