Odpuščanje

A odpuščanje ni lahka stvar. Sploh tedaj, ko je dokončno zvedela, da so vsi njeni pobiti, oče, mama in oba brata, ki sta bila tedaj v Ruandi. Zvedela je precej o njihovi mučeniški smrti. V tolažbo ji je bilo, ker je tako vedela, da so umrli res junaške smrti.

Za mamo in enega brata je zvedela, kje so ju zagrebli, in prosila je za izkop in pokop na pokopališču.

Kolikokrat je spet tema zgrabila njeno srce, kolikokrat je komaj dihala od teže, od bolečine.
Odrešujoče so bile sanje, v katerih ji je rekel njen ljubi brat Damascene iz nebes: “Čakali te bomo tu, ljuba sestra. Zdaj pa ozdravi svoje srce. Ljubiti moraš in odpustiti tistim, ki so se pregrešili proti nam.”
Vedno znova je vstala, vedno znova odpuščala, tudi morilcem svojih najdražjih. Vodjo tolpe, ki je umorila njene domače in ki je iskala tudi njo, je obiskala potem, ko je bil zaprt v ječi.
Rekla mu je: “Odpuščam ti.”
Vedela je, da brez tega ne more živeti na novo … Župan, ki je omogočil srečanje, je bil besen: “Kaj je bilo to, Immaculee? Ta človek je umoril tvojo družino. /…/ In ti si mu odpustila! Kako lahko to storiš? Zakaj si to storila?”
“Odpuščanje je vse, kar lahko ponudim.”

*

odlomek od tukaj >>>>

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !