Razmišljanje neke mame

Ene stvari so posebej posebno lepe takrat, ko je otrok “micen”. Ko je tolikšen, da ga, svoj mali veliki svet, mama nosi v sebi, v svojem naročju, tam ga hrani in ljubi in neguje …
In ko se ta mali veliki svet osamosvoji in zadiha sam, brez mamine “cevke za kisik”, so posebno posebni trenutki spet prav posebni … Mama svoj mali velik svet lahko nosi v naročju, čisto pri srcu in dihata skupaj. A vendar oba vsak zase.
Posebno posebno lepi trenutki, podarjeni od Zgoraj, ko je mama hrana svojemu detetu. Ko njo je in raste. Kako posebno posebno lepo je biti tako zelo neposredno – življenje. Biti življenje samo.
In tedaj je malo dete popolnoma varno … v naročju ljubezni.
In ta Mali svet – zanj je mama Veliki svet, zanj je mama Bog – otroček se čisto prepusti, zaupa ji, obožuje jo, ves je njen …
In potem otrok raste in mama raste … Ostajata ista in vendar vedno nova. Tudi njun odnos raste, se spreminja, zori …
In malo dete postane velik človek … in morda ima sedaj zdaj velik odrasel človek svoje malo dete, svoj mali veliki svet …

… ko je otrok majhen, je vez v marsičem tako prisrčno enostavna in popolnoma iskrena in predana.
Kasneje gremo vsak v svojo smer, seveda tudi otrok postaja samostojen – kar je edino prav in nujno, samo … pač, potem je drugače.
Življenje …

****

od tu >>>>>

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !